Alma in Future razočarala

1. ALMA - LA Money

Rast in razvoju mlade finske popevkarice sta zelo dobro dokumentirana. Zdaj je je na vrsto prišel prvi test pevkine integritete. Njen prvi album Have U Seen Her ni kaj prida. Tako kot dokazuje tale hitična LA Money, se Alminega skoka v ospredje lahko veselijo le tisti, ki jim je všeč frizura Billie Eilish. Medtem ko si večina v pričakovanju, da se bo po neverjetni zgodbi odbite Američanke resnično utrnila še evropska Eilish, s to pop generiko nima kaj pomagati. Tipičnih skandinavskih pop klišejev je dandanes pač preveč. Nekaj za otroke, čeprav je kazalo, da bo Alma zmogla veliko več.  

Ocena: 2

2. ROOTS IN SESSION - Zgrešen klic (Remix)

Ljubljansko dub gnezdo je svojemu zadnjemu hitu, ki bo zaveden na prihajajoči kompilaciji Sladica 20, namenilo kozmetično seanso. Nekaj malega, a vseeno zaznavnega se je z remixom v značaju zaenkrat še premalo slavne uspešnice le spremenilo. Zgrešen klic je dobesedno bolj svež, bolj freš. Kot, da bi bil zgrešen šele danes. Še praj pa drži pa tudi, da je Skovino rapanje že od nekdaj zelo podobno dikciji, pa tudi vsebini, za katero je vsaj na barju odgovoren Nipke. A recimo, da je treba z reggaejaši in sorodnimi “uizi” dušami na lahko. Zato le šepetaje: Naj bo klicev manj in naj domišljija dela bolj.    

Ocena: 3

3. FUTURE - Hard To Choose One

Težko je izbrati enega. Še težje ali raje nemogoče pa je katerega koli proglasiti za povprečnega. Vsi na novem osmem albumu High Off Life nemara največjega momljača sploh so alarmantno šibki. Future se je vrnil. In to nič kaj futuristično. Saj so njegova fabrika Trap-mazaštvo d.d. in vrsta produktov, ki jih ta prideluje, stilsko že nekaj sezon v slepi ulici. Future tudi v pričujočem komadu ne pove dosti, za nameček pa tudi ne pokaže kaj drugega kot cestno-prometnega pubertetnišva ob svojem obisku Miamija. Če je traperski fürer v kreativni mega-krizi, kaj sploh še preostane vojski njegovih posnemačev. Refedinicja trap koncepta je naslednja nujna razvoja faza.      

Ocena: 1,5

4. JASON ISBELL & THE 4000 UNIT - Only Children

Ljubitelji country glasbe so enotni ob priznanu, da je njihovo poslušalsko zadovoljstvo v zadnjih petih letih odvisno od nove generacije izvajalcev. Med avtorji-solisti so trenutno najboljši Sturgill Simpson, Chris Stapleton, Tyler Childers in Jason Isbell. Slednji je pravkar postregel z novim albumom Reunions, na katerem se marsikaj zanimivega najde tudi za tiste, ki ne prisegajo le na melos značilen za belopolto ruralno Ameriko. A med vsemi Isbellovimi dobrimi novimi songi močno izstopa prav ta res čudovita balada. Only Children zveni podobno kot v spominskem zaledju ameriški soft-rockerji Kansas. Njihov največji hit je bila leta 1977 izdana epska balada Dust In The Wind. Isobellova melodija v primerjavi s tisto ni tako zelo izrazita. Je pa zato čutno zaigrana in predvsem s tistim z rahlim poudarkom ob vstopu v refren odpeta skrajno prepričljivo. Zato se zdi, da je žalostna, a niti ni. Nagovarja k premisleku in je obenem prijetno nostalgična. Lepa ocena lepemu songu ne uide.  

Ocena: 4,5