Alo!Stari: Po toliko letih ni treba, da komur koli ugajamo

Se naslov Sem prii, nič ti neom! bolj nanaša na tipičen mariborski klic med prijatelji ali tako kličete dekleta?

Matej: V bistvu gre bolj za grozilni izraz, ko ti kdo to reče, potem veš, da jih boš fasal ... (smeh).

Tine: Ja, na to nakazuje tudi naslovnica albuma s pobičema, ki kadita. Recimo, ko si šel v park zvečer ob petkih, pa ti je nekdo to rekel, si vedel, da jo moraš samo ucvreti, kar so te nesle noge.

Menda je naslovnico zgenerirala umetna inteligenca?

Tine: Točno, vpisali smo okoli sedemdeset ključnih besed, haha.

Matej: Moram priznati, da sem pred nekaj tedni to prvič slišal ... (smeh).

Kako ste sploh prišli do ideje za politično nekorektno naslovnico?

Tine: Bilo je kar zapleteno, dolgo je trajalo, da smo prišli do tega, kar smo želeli videti na naslovnici. Smo pa takoj vedeli, da si želimo prav tako, saj pritiče naslovu albuma. Predvsem nam je všeč ta kontrast, da je nekdo bil v mladosti tak, kot sta fanta na sliki, zrasla pa sta verjetno v popolno nasprotje.

Pravijo, da je drugi album ključen, "make or break", zdi se, da greste tokrat še bolj "all in", da ni bilo nekih kompromisov, kar se tiče glasbe in besedil ... ali pač?

Matej: Dejansko je to res, saj se mi zdi, da smo se pri prvem albumu morda malce držali nazaj, saj smo bolj razmišljali o tem, da ne bi koga užalili in da bi naredili kakšno posebno "radiem prijazno" različico pesmi. Zdaj pa smo naredili, kot smo naredili in je okej.

Tine: Zares se nismo kaj dosti ubadali s tem. Če smo se morda prej še malce lovili, smo zdaj našli svoj zvok in smo spilili besedila, da smo tudi sami zelo zadovoljni z izdelkom. Naredili smo, kar smo naredili – to smo mi. Res ni možnosti, da bi kar koli delali namensko, da bi nekomu ugajali. Če pade ideja, jo izvedemo.

Pet let je za vami, pravite, da ste odrasli, da so zdaj nove težave, obveznosti, vseeno pa se zdi, da ste v svojih skladbah neposredno udarni, da tam, kjer marsikdo poskuša, pa mu ne uspe, vam to uspe z lahkoto ...

Tine: Morda se tako zdi, a se zadev lotimo premišljeno, saj besede radi obračamo toliko časa, da zadeve zares "sedejo". Enostavno čutiš, kdaj so zadeve v redu, če bi se šli čisti perfekcionizem, potem ne bi nikoli nič naredili. A to ti prinesejo življenje in izkušnje.

Matej: Dejansko po toliko letih ni treba, da komur koli ugajamo.

Glasba pa vseeno ohranja simpatično mladostniško energijo in norost?

Matej: Še vedno se imamo za mlade, čeprav včasih na kakem koncertu ne delujemo tako.

Tine: (smeh) Ja, energija je še vedno v nas, sploh če pogledamo ljudi naše generacije, se nam zdi, da smo precej mladostni in zagnani.

Zasebno ste resni, umirjeni, je glasba tako dober ventil, da se človek spusti z vajeti, kje vidita razliko, da je drugače zdaj v primerjavi z desetimi leti nazaj?

Tine: Natanko tako, hkrati pa se znaš bolje kontrolirati, kdaj in v katerem trenutku moraš dati nekaj iz sebe. Obenem pa veš, da morda zaradi nekaterih drugih stvari v življenju, ki so postavljene, morda nisi več pripravljen toliko tvegati, da se ti ne bi porušile. Vsekakor pa svoboda v glasbi ostaja.

V pesmih je veliko himničnosti, skratka, da ljudem dogaja, da "padejo not", obenem pa pridejo na svoj račun tudi tisti, so jim všeč melodične kitare in rifi. Koliko je pri tem razmišljanja, ali stvari delate, ustvarite organsko, kot bend, na vajah?

Tine: Zadeve nastajajo tako, da točno vemo, kje bi nekaj dobro šlo skupaj, prehodi so vedno težava v pesmih, a ponavadi se vse skupaj lepo sestavi.

Se pravi, kitaristu rečeš, zdaj pa odigraj svoje ali mu rečeš, odigraj tako in tako?

Tine: Zelo dobro vprašanje (smeh). To so pa tisti sladki in kratki konflikti v bendu. Ugotovili smo, da če pojasniš, zakaj bi rad, da nekaj zveni tako in tako in da je pesem o tem in tem, da bi rad taka in taka čustva, potem zadeve dosti lažje skomuniciraš. In tako lažje in bolj logično pridemo do skupnega jezika in temu primernega rezultata.

Matej: Vseeno je treba ljudem pustiti kreativno svobodo, četudi gre za G akord, ga vsak zaigra nekoliko drugače. V bendu sicer ni hude demokracije.

Tine: Res je, vedno je nekdo, ki nekako vodi in vleče naprej.

Matej: Hvala bogu smo že izven hormonskih težav, ego imam, a ga dostikrat ne uveljavim, ker vidim, da nima smisla.

Edina mirnejša pesem je balada Glavno, da midva sma skup s pevko Najo ...

Tine: Naja je pevka benda Before Time iz Kamnika. Zmagali so na Špil ligi in Šou Rock v Mariboru. Zelo so še mladi, saj je letos šele maturantka, a iskali smo točno določen glas in super se je vse poklopilo v tej pesmi.

Se pravi, ste v svojem bistvu nežne duše ali to, vsaj kar se glasbe tiče, pride bolj malokrat na plano? Čeprav album se konča s pesmijo Jebite se vsi ...

Tine: Res je, album se je moral tako zaključiti, ker gre za skladbo, ko smo imeli občutek, da se vse že predolgo vleče, ko imaš občutek, da se zgodi "blackout", da nek košček manjka. Npr. pesem MSG, ki je bila naša prva nasploh, pa se je šele zdaj sestavila.

Po zaslugi umetne inteligence so oživeli tudi kakšni pokojni glasbeniki, na YouTubu so nove (AI) pesmi Nirvane, Oasis. Kako gledata na to, je to v redu ali že kar malo strašljivo?

Tine: Zelo strašljivo. Se mi zdi, da bo moralo poslej biti strogo označeno, kaj je ustvarila umetna inteligenca in česa ni. Tudi glede naslovnice smo razmišljali, kaj bi, pa smo z umetno pomočjo najlažje prišli do končnega rezultata.

Kako gledata na dan ko izide album, imata prebliske glede vloženega časa in truda ali tudi npr. znake olajšanja in ponosa?

Matej: Zame je mejnik ponavadi prvi koncert, ne izid albuma. Sicer so bili doslej vsi odzivi na plošče osebne narave, od prijateljev in kolegov, zdaj pa bodo prišli tudi odzivi ostalih, kar me veseli in to pričakujem z navdušenjem.

Tine: Se strinjam, zares dober občutek je, ko pride prvi koncert, ko lahko novi album zaigraš v celoti.

Če veljate prvenstveno bolj za klubski bend, kakšne se ambicije po kakšni večji dvorani od Štuka in Cvetličarne, vaša glasba morda deluje drugače na velikih, tudi festivalskih, prizoriščih, se vidite tudi tam?

Tine: Prav naši himnični refreni povzročijo pravo navdušenje tudi na festivalih na prostem, sicer pa so klubski "špili" seveda bolj intimni. V obeh primerih naletimo na dober odziv. Za letos načrtujemo Goro rocka, študentski festival ŠentRock, jeseni pa pričakujte še kakšno presenečenje, ki ga še ne moremo razkriti (pomežik).

S čim ste najbolj zadovoljni v prvi petletki, kaj vas je morda presenetilo in kaj so želje za drugo petletko?

Tine: Najbolj presenetil je prvi koncert v Kinu Šiška, ko je ostalo sedem vstopnic, pa bi bilo razprodano. Nismo pričakovali, da bo tako neverjetno že na prvem samostojnem koncertu, imeli smo kar lepo tremo. To nam je dalo vedeti, da smo resen bend, hkrati pa ohranjamo svoj "happy" zanos, čeprav gre ta gor in dol, kar pomeni, da ga je treba zbalansirati, da vlečemo naprej. Za naslednjih pet let pa bomo delali dalje, tako kot najbolje znamo.

Matej: Največji dosežek je, da se nam je to sploh zgodilo. V tem pogledu lahko damo sami sebi samo kapo dol. Smo 40-letni pokovci, ki so se nam stvari zgodile dosti pozno, čeprav imamo zdaj več obveznosti in so odgovornosti večje kot pred dvajsetimi leti. Za povrh pa smo v punk vodah, kar pomeni, da nismo v istem bazenu kot ostali.