Ameriški hard-rockerji Greta Van Fleet niso več rosno mladi

Tretji evropski koncert tedaj rosno mladih ameriških hard-rockerjev v Islingtonu spomladi 2018 je bil eden najbolj zabavnih, kar sem jih obiskal. Sploh po socialni sliki, ki se je vzpostavila v ne prav veliki dvorani v Islingotnu, pregovorno se reč, na severnu Londona. Sprva se je zdelo, kot da gre za lutkovno predstavo za rockovski podmladek, ki pa so si jo prišli ogledati upokojenci. Rock'n'Roll bo vedno označeval marsikaj s predpono pre-, tudi predimenzioniranja, pretiravanja. Po dveh poprejšnjih nastopih mlade skupine v metropoli je Evening Standard pošteno razglašal, da gre za nove Led Zeppelin. Zato je bila navzočnost dolgolasih in sivolasih stricev in tet pričakovana. Dobršen delež teh se je pojavil v črnih majicah, ki so dokazovali, da so vsi ti leta 2007 prisostvovali presenetljivem enkratnem oderskemu združenju Led Zeppelin oz. trem preživelim članom, kot pravimo, četrtega največjega rock benda v zgodovini (na stopničkah ostajajo The Beatles, The Rolling Stones in The Who). Triu Plant-Page-Jones se je tedaj kot bobnar pridružil Jason Bonham, sin pokojnega Johna Bonhama. Greta Van Feet so bili ljubki in očarljivi, resnično so prijetno presenetili, vseeno pa njihov uro in pol dolg rectial, vsaj ob koncu ni ponudil posebnega razodetja, kvečjemu oblak replik, da so mladi asi res vražje podobni legedarni angleški rock postavi. Na las enake impresije ustvarja poslušanje četrtega albumskega zavitka michiganskega kvarteta, ki sestoji iz treh bratov Kiszka in enega njihovega prijatelja. Greta Van Fleet vneto preigravajo arhaične rockovske vzorce, medtem ko jim, očitno, njihova obsedenost s tem sorazmerno omejenim naborom izraznih elementov sploh ne dovoljuje izdatnejših odstopanj. Obliko povprečno štiri-minutnic pričakovano začini strasten pevec Josh Kiszka, ki v številnih komadih prej kot Robert Plant zapoje kot Jon Anderson (Yes) ali kot Geddy Lee (Rush), to pomeni, da velika večina pesmi, še zlasti mid-balade, s konkretno intenzivnim visokokim vokalom izzvenijo skorajda malce pravljično. Kar pa dejansko ostaja realna kritika albuma Palace For The People, so besedila komadov. Teh pogosto niti ni več kot za pičlo osnovnošolsko kitico. Slednje rezultira s predolgimi ponavljanji bolj-kot-ne suhoparnih in nič kaj domišljiskih pamfletov. Če te primerjamo s tistim, kar so nam predstavljali (Anderson in Lee sta načeloma že v penziji, solist Plant je zadovoljen blues-countryjaš), se zdi, da opus Grete Van Fleet, tj. skupine, ki jo zdaj sestavljajo malodane že tridesetletniki, ostaja le Ciciban za bodoče rockovske navdušenca. Za vse tiste po glasbenem okusu že klasificrane pa ne. No, nenazadnje je tudi ta funkcija zabavna. Keep On Rockin', pač.