Glasba

Andy McCluskey: Ne bi rekel, da je Ivana Orleanska prav veliko smučala

Kranj, 20. 09. 2020 09.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 14 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
5

Edinstvena priložnost za srečanje z Andyjem McCluskyjem iz kultne britanske elektronske zasedbe OMD se je tokrat ponudila v Kranju, ko je bil gost predstavitve nove knjige Zaodrje Gregorja Baumana. Mož, ki je prodal več kot 40 milijonov plošč, je v nekaj urah druženja pokazal iskriv duh in iskrenost srca.

Jedro zasedbe Orchestral Manoeuvres in the Dark (OMD), Andy McCluskey in Paul Humphreys, v 80. letih prejšnjega stoletja.
Jedro zasedbe Orchestral Manoeuvres in the Dark (OMD), Andy McCluskey in Paul Humphreys, v 80. letih prejšnjega stoletja. FOTO: Profimedia

Zasedba Orchestral Manoeuvres in the Dark (OMD) je nastala leta 1978 in se je razvila iz skupine The Id. Pod vplivom zasedbe Kraftwerk so že naslednje leto izdali prvi singel Electricity, in čeprav so se imeli za eksperimentalni elektronski bend, se jih je dotaknilo pop zvezdništvo, kar jih je sprva motilo in se jim zdelo kot žaljivka. Njihove kasnejše uspešnice Messages, Enola Gay, Souvenir, Maid of Orleans, Tesla Girls, Locomotion, If You Leave, Sailing The Seven Seas, Pandora's Box, Call My Name in druge pa poznajo generacije in generacije poslušalcev.

Konec osemdesetih je njihova popularnost nekoliko upadla, pevec Andy McCluskey pa je ostal sam, a leta 1991 naredil uspešen album Sugar Tax, ki ga je spet izstrelil pod vrhove evropskih lestvic. V desetletju med letoma 1996 in 2006 je delo prekinil in se posvetil družini, potem pa se spet pobotal s kolegi in v zadnjem desetletju ustvaril tri hvaljene studijske albume. Ti so potrdili, da lahko dobra pop glasba nastane tudi v zrelih letih, četudi Andy meni, da bi večini petdesetletnikov morali prepovedati, da pišejo nove pesmi, ki so največkrat bledi posnetki tistega, kar so ustvarili v letih ustvarjalnega vrhunca. Slovenci, ki smo odraščali v osemdesetih, OMD poznamo na prav poseben način. Več lahko preberete v zapisu, ki je, z dovoljenjem sogovornika in gostiteljev, bolj kot v obliki klasičnega intervjuja, nastal ob sproščenem pogovoru v času našega druženja.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Kako se spominjate začetkov skupine OMD?

Na začetku nismo imeli instrumentov, izdelali smo svoje instrumente, saj nismo imeli denarja, zato smo proizvajali čudne zvoke. Zato so nekateri naši dobri prijatelji, ki so poslušali Yes ali Genesis, menili, da to, kar delamo, ni glasba. Bil je le hrup. A potem smo zadeve začeli obravnavati bolj prefinjeno, v bistvu je šlo za nesrečni slučaj. Mislili smo, da smo eksperimentalni, a ko smo dobili klaviature in začeli igrati melodije, je morda šlo za krajše različice Kraftwerka ali za pesmice, ki smo jih poslušali kot otroci, ali celo glam rock z začetka sedemdesetih. A iz tega se je nekako izcimila pop glasba. S Paulom sva prve nastope naredila z izposojenimi klaviaturami, nato pa kupila neki ubogi Korg, ki res ni bil kaj prida, a sva bila vseeno navdušena, kaj lahko ustvariva in sva pri tem drugačna od drugih. Čeprav je dejstvo, da smo vsi slišali podobne zadeve, Kraftwerk in podobno. Recimo The Normal, pesem Warm Leatherette, kar je bil Daniel Miller, ki je ustanovil založbo Mute. Kot tudi Human League v Sheffieldu, ki so bili na začetku nekaj povsem drugega, eksperimentalni do konca, dokler nista šla Martyn in Glen po svoje in ustanovila Heaven 17, Phil Oakey pa je Human League spremenil v čisti pop in so potem uspeli z Don't You Want Me. A Tony Wilson iz Factory Records nam je dejal, da bi rad izdal našo ploščo, češ, da smo prihodnost popa, se nam je zdela nezaslišana žaljivka. Imeli smo se za eksperimentalen bend in pop je bil za nas kletvica. Nihče ni bil bolj presenečen kot mi sami, saj je ta nesreča kasneje bila "kriva" za milijone prodanih plošč.

"Ko sem bil najstnik in sem živel v predmestju Liverpoola, želel sem biti mednaroden in zanimiv, kozmopolitski. Zato sem napisal pesem o kraju, za katerega sem slišal, a tam nisem nikoli bil, nastala je pesem Jugoslavija. Ki žal ni bila nikoli posneta, a bi jo bilo prav zanimivo slišati. Pesem o tem, kako je Jugoslavija čudovita in kako čudovito je videti na fotografijah, a nisem imel pojma, kakšna je v resnici, saj sem le želel biti zanimiv in mednaroden. Take stvari počneš, ko si star sedemnajst let. In zdaj sem končno tu in je v resnici zanimivo (smeh). Želel sem priti za cel teden, a ni bilo možno."

Skrivnost vašega uspeha je torej ...?

V oddaji Top of the Pops na BBC-ju smo nastopili 29-krat. Včasih jo je gledala cela Velika Britanija. In vsakič sproti sem tik pred začetkom, preden so se prižgale rdeče luči, pogledal kolega Paula Humphreysa in se vprašal, kako je to možno, da se to dogaja, mi vendar nismo pop. To je najbrž napaka, odkrili nas bodo, zakaj smo tukaj? Ne povejte nikomur! Morda je bila to skrivnost našega uspeha, nismo želeli biti pop zvezdniki, stvari so nas zadele same od sebe.

Koliko ste kaj oklevali po prvem komercialnem uspehu, saj ste se imeli v bistvu za eksperimentalno zasedbo, in kot ste dejali, je bil pop za vas žaljivka oz. kletvica?

Nismo vedeli, kaj se nam dogaja. Kar težko je bilo verjeti, da ta glasba, ki smo jo pisali od šestnajstega leta naprej, ki se nam je zdela eksperimentalna, Electricity sem napisal pri šestnajstih, kako je prišlo do tega, da so nam najprej govorili, oh, to ni glasba, pa do preobrata, ko so nam vsi govorili, oh, kako je to super. Veliko smo se morali prilagoditi. Bil sem zelo napet najstnik, nisem maral popa, nisem želel biti pop zvezdnik. Če mi je kdo to rekel, sem bil užaljen. Težko je bilo to sprejeti.

Andy McCluskey (skrajno desno) na predstavitvi knjige Zaodrje v družbi Žige Valetiča, Gregorja Baumana in Jureta Potokarja.
Andy McCluskey (skrajno desno) na predstavitvi knjige Zaodrje v družbi Žige Valetiča, Gregorja Baumana in Jureta Potokarja. FOTO: B.T.

Vedno ste bili precej filozofski in intelektualistični, vaši oboževalci pa je bilo splošno občinstvo, ki so jim bile všeč vaše pop pesmice, kaj menite o tem?

Mislim, težko dojameš, da smo nezavedno ustvarili nekaj takega. Poskušali smo bili pametni, zato smo pisali pesmi o letalih, ki so metali atomske bombe, naftnih rafinerijah, bil sem pretenciozen psevdo-intelektualen mladenič. Če bi se lahko zdaj vrnil, bi sebe pri dvajsetih pošteno oklofutal. In si dejal, nehaj, 'skuliraj' se. A zame je najboljša glasba muzikal. Prva plošča Velvet Undergrund se mi zdi genialna, neverjeten album, a je bila odlična glasba. Najboljši eksperimenti imajo muzikalnost. In imeli smo srečo, da so se nekateri naši eksperimenti zlili v dobre pesmi.

Ste bili pod kakšnimi pritiski, od založbe ali pričakovanj oboževalcev, ali ste vedno ostali zvesti svoji občutkom, v glasbenem smislu?

Največjo težavo smo imeli glede denarja, saj smo podpisali slabo pogodbo. V osemdesetih pa nam je začelo zmanjkovati denarja. Res je, da nismo bili v tem zaradi denarja, a Depeche Mode so imeli pogodbo za 50:50, se pravi, ko so plačali račune, so imeli desetkrat več denarja kot mi. Zato so si lahko vzeli čas, da so snemali nove albume, nam pa je vedno zmanjkovalo denarja, pa smo morali vedno hiteti in se gnati. Ustavilo se nam je, ko smo poskušali pisati pop pesmi, da bi plačali račune. Naša najboljša glasba je vedno prišla iz tega, da smo imeli proste roke in smo naredili točno tisto, kar smo želeli.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Vseeno pa se nima za prihodnost in vizionarja pop glasbe. "Všeč mi je bila pop glaba, a tista, bolj zanimiva. Npr. Bowie, Roxy Music ali Velvet Underground. Zame pa se je v resnici začelo, ko sem odkril Kraftwerk in Neu!, ko pa sem srečal fante iz Kraftwerka so mi dejali, da so oboževalci Beatlov, sam sem namreč iz Liverpoola, kar se mi je zdelo čudno. Mi smo bili iz Liverpoola, a smo bili oboževalci glasbe iz Düsseldorfa. Sprva smo želeli imeti en koncert, zato smo se tudi neumno poimenovali. Da sva dva idiota s kasetarjem, ker nihče ni želel igrati z nama, a tu sem in še vedno izvajam to glasbo, dvainštirideset let pozneje. Zelo sem vesel, da je bila to fantastična nesreča, ki traja že toliko let."

Ali bi OMD sploh obstajal oz. kakšen bi bil, če ne bi bilo Kraftwerka?

Ne bi obstajali. Kraftwerk sem šel poslušat, ko sem imel šestnajst let. Imel sem belopolto afro frizuro, dolg šal, 9. septembra 1975 sem sedel na sedežu Q36, kar je bil prvi dan preostanka mojega življenja. Videl sem prihodnost in sem si rekel, to bi rad počel. Zdelo se mi je čudovito. Bila je antiteza angloameriškega rokenrola. Ni bilo kitar, nobenega znoja, dolgih las, nobenega mačizma, vsega, česar sem sovražil pri rocku. A nekaterim novinarjem je bil všeč. Skratka, brez Kraftwerka in zasedbe Neu! ne bi bilo zasedbe OMD.

Andy med odrsko akcijo leta 2018.
Andy med odrsko akcijo leta 2018. FOTO: Profimedia

Je bila elektronska glasbe torej nekakšen punk, sploh za pravoverne rockerje?

Začeli smo v punk klubih, v bistvu smo bili punkerji na sintesajzerjih. Tudi igrati nismo znali kaj prida, skušali smo se le zmigati in nekaj narediti. Tudi Joy Division niso bili punk skupina, Ian Curtis je gojil nekakšno eksistencialno jezo, producent Martin Hannett pa je ustvaril njihov zvok. Tudi Bernard Sumner je igral punk kitaro, Martin pa jo je postavil v njihov zvok, ki ga je sam ustvaril. Zgodnje sint zasedbe s konca sedemdesetih so bile konceptualne, bili smo jezni, a konceptualno, ne fizično kot punkerji. To je bila razlika. Bilo smo sint-punk bend, a razumem, zakaj se ljudem, ki so bili zakoreninjeni v rock tradiciji, to ni zdelo dovolj iskreno, dovolj jezno, dovolj možato, dovolj preznojeno. Izhajajo namreč iz zgodovine, ko je bil rock pač tak. Ko pa so prišle zasedbe, kot smo bili mi, pa jim je to bilo kot 'kaj hudiča je to?', naše gledišče je pač bilo drugačno.

Drži anekdota o tem, da brez OMD ne bi bilo zasedbe Depeche Mode?

Menda so naš prvi singel Electricity slišali v klubu v Basildonu in se odločili, da je to tisto, kar želijo početi. Tako, kot sem jaz imel svoj eureka trenutek, ko sem slišal Kraftwerk, se je njim zgodilo, ko so slišali nas in se odločili za elektronsko glasbo. Kot mi je Vince Clarke (član prve postave Depeche Mode in kasneje The Assembly, Yazoo in zdaj Erasure op. p.) leta pozneje priznal, se je naučil igrati melodije, ko je igral ob poslušanju B-strani singla Electricity in dojel, da bi to rad počel. Postali so stadionski sintesajzerski bend, zares velik. A nihče ne more delovati v vakuumu, vsak vzame nekaj od tega, kar nekje sliši. Andyja Fletcherja smo sicer šalili, da je dober računovodja in da namesto klaviatur pritiska na blagajno. Lepo so si razdelili vloge. A tam je bil Dave pevec, Martin je pisal pesmi, Alan je bil producent, Andy pa poslovnež. Imeli so dobro pogodbo z Mute Records, mi smo dobili le šest odstotkov, tako da smo morali v nekem času prodati milijone plošč, da smo se lahko obdržali tik nad površino.

"Imel sem pogovor s Karlom Bartosom, članom Kraftwerka, v času, ko sem bil odločen, da bom prenehal s skupino, saj sta se mi rodila otroka in sem želel biti doma. Karl mi je rekel, da naj ne pišem pesmi in jih dajem naprej, saj bom zgolj glasbena prostitutka, da bi si moral izmisliti zasedbo. Pomislil sem, kaj je najboljša pop zasedba, in ugotovil, da je to dekliški trio, zato mi je Bartos svetoval, naj ga ustanovim. Kraftwerk je torej izumil Atomic Kitten. Prisežem, da sem nedolžen (smeh)." 

Kaj menite o intervjujih in kritikih?

Pogosto gre zgolj za posel. Odgovarjaš na vprašanja, ki si jih slišal že stokrat. A imajo priložnost, da njihovo občinstvo sliši, kar boš povedal. Neumno bi bilo, da bi rekel, ah, to sem slišal že stokrat, saj gre pač za tvoj posel. A včasih se moraš ob kakem vprašanju zamisliti, saj je nekdo odprl nova vrata in takrat postane zanimivo in vznemirljivo. Ko smo bili mlajši, je bilo težko, saj veliko novinarjev ni maralo elektronske glasbe. Prvih nekaj let sem tako imel občutek, kot da grem na boksarski dvoboj, da se moram braniti, če bom napaden. Druga stvar, ki me je pogosto razkurila, pa je, da nihče zavestno ne naredi slabe plošče, novinarji, posebej britanski, v 80. in 90. letih, pa so radi na tebi brusili svoje nože in te razsekali na koščke. Zelo jim je bilo všeč, če so te resnično prizadeli. In se sami ob tem počutili velike in pametne, ker so te sesuli. Lahko bi zgolj rekli, pač ne maram te glasbe, a sarkazem s sekljanjem je bil res boleč. Zato sem vedno mislil, da nihče ne bi smel ocenjevati plošč, če ni sam posnel vsaj ene. Ker bi sicer vedeli, kako je to težko narediti in koliko dela in truda je bilo vloženega. In izkusiti, kako je, če te nekdo sesuje na koščke. Šlo je za posameznike, ki niso razumeli zadev in niso bili odprti za novitete in so bili njihovi možgani zataknjeni nekje v starem rocku ali progresivi. Eno je konstruktivna kritika, drugo pa čista zloba in hudobija. To me je vedno potrlo in sem vzel precej osebno. Vedno gre za čuden ples med kritikom in glasbenikom. Res pa je tudi, da nikoli še niso postavili spomenika kritiku (smeh).

Kaj pa dejstvo, da smo OMD mnogi Slovenci spoznali ob gledanju smučarije?

Zanimivo je, ko se zaveš, da se nekdo identificira s tvojo glasbo, o čemer nimaš niti najmanjšega pojma. Da je postala ikonografska za olimpijsko smučanje? Ne bi rekel, da je Ivana Orleanska (Joan of Arc) prav veliko smučala (smeh). A dejstvo je, da ko ustvariš glasbo, je najprej pogovor s samim seboj, potem pa postane pogovor za vse druge. Daš jo na voljo vsem drugim in vsak si potem predstavlja nekaj drugega in mu pomeni nekaj svojega. Če iz tega povlečeš nekaj, da te spominja na otroštvo, ko si gledal smučanje, je v redu, sem srečen. In se mi zdi dobro.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Kakšna je zgodba o OMD in ZDA?

Uh, tam smo umrli milijon smrti (smeh), kar je bilo precej frustrirajoče. V bistvu je šlo za posel z Virgin Records, a smo jim zaradi slabe pogodbe ostali dolžni milijon funtov. Še kako je pomembno, kot sem v nekem obdobju dobil odličen nasvet, da moraš imeti dobrega računovodjo in dobrega odvetnika. Kar je sicer malce žalostno in cinično. V ZDA so nas prodali v "paketu" s skupinama Japan in XTC. A bili smo pri založbi Epic, ki je z Michaelom Jacksonom prodala milijone plošč. Z nami pa niso vedeli, kaj početi, niso nas promovirali, zato smo leta bili popularni na študentskih postajah, kjer so vrteli zanje bolj alternativno glasbo. Ironično je bilo, da smo bili gromozansko popularni v Evropi in popolnoma alternativni v ZDA. Dokler se nismo pojavili v filmu Lepotica v rožnatem, potem so nas spoznali tudi širše. Ko podpišeš pogodbo, niti ne veš točno, pri čem si. Kasneje pa izgubiš vso mladostniško naivnost in zagnanost, haha.

Kaj pa vaši glasbeni junaki?

To sta zame Lou Reed in David Bowie, srečal sem tudi Bryana Ferryja. Spoznali smo se v 80. letih, malce smo bili tudi rivali, po drugi strani pa smo se spoštovali. Prej je bil punk in potem elektronska glasba,  a ko je potem v 90. letih prišla Nirvana in podobni, kar je pomenil korak nazaj, mi res nikoli ni bilo jasno, zakaj so postali tako prekleto popularni ...

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Je pisanje novih pesmi po vseh teh letih težko, je idej še veliko ali je težje najti tiste res dobre in uporabne, konec koncev so zadnje tri albume dobro sprejeli tako oboževalci kot kritiki?

V življenju sem napisal okoli 150 pesmi. Včasih se vprašam, česa še nisem posnel, katerih akordov še nisem uporabil. Z leti postane dokaj težko. A smo se vseeno trudili, da smo z vsakim albumom poskrbeli za nekaj novega, imeli nov, svež zvok. Pred trinajstimi leti, ko sva s Paulom spet obudila bend, sem z veseljem izvajal stare pesmi. A po dveh letih se mi je zazdelo, da ne smeva biti posnetek, posvetilo naju samih. Zato sva naredila trapasto stvar in poskušala pisati nove pesmi. In večini ljudi v petdesetih bi morali prepovedati pisati pesmi. Saj naredijo slabe različice že slišanega in upajo, da bo nekaj oboževalcev to kupilo in bilo zadovoljnih. In da imajo nov logo novega albuma za majice, ki pa ga nihče ne mara. A očitno delamo nekaj prav, saj ko igramo nove pesmi, vsi ljudje ne odidejo na pivo ali na WC in ne izpraznijo prizorišča. Doma imam kup idej na računalniku, a mnoge izmed teh niso dobre. A potem sestavljam različne koščke kot sestavljanke in iz tega nardim zanimive zadeve. Trenutno imava s Paulom sedem pesmi, a ne morem napovedati, kdaj bo novi album. Jaz sem umetnik, Paul pa tehnik, ki oblikuje moje ideje. Paul ima v Londonu čudovit studio, kjer se počutim kot doma, zares ima dober zvok, kjer sva ustvarila zadnjih nekaj plošč, a se zdaj seli na jug Francije, tako da je tega obdobja očitno konec. Edina dobra stvar pandemije covida-19 pa je, da mi je bilo tako dolgčas, da lahko rečem, da boste zagotovo dočakali novi album OMD (smeh).

Vaš sin je prav tako glasbenik, ste mu kot star, izkušen maček, dali kak nasvet, vas sploh želi poslušati?

Sin ima zanimivo skupino MiG 15, ki se imenuje po vojaškem bombniku. Včasih sicer posluša moje nasvete. Kaj bi svetoval mlademu sebi? Priskrbi si dobrega odvetnika in računovodjo. Sicer pa, star sem enainšestdeset let, v glavi pa se počutim štiriindvajset. A potem kmalu vidim, da telo ni več tako živahno, kot je bilo in da nisem več tako gibčen kot nekoč, haha.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Niste eden od tistih, ki prezira svoje največje hite in jih noče peti?

Takih ljudi zares ne razumem. Pesmi so del tvoje dediščine, so kot tvoji otroci. Ki jih imaš enako rad in jih ne ločuješ med seboj, saj so ti omogočile, da si tam, kjer si zdaj. Uspešnice pa so bile, ko so bile ljudem všeč. Po drugi strani pa me veseli, da ljudje ne odidejo na pivo in se ne kremžijo pri naših novejših pesmih, saj so jih lepo sprejeli. Normalno pa je, da vsak oboževalec pride na koncert z določenimi pričakovanji, kaj želi slišati, in to ne v akustični različici s harfo ali v kakem čudnem remiksu, haha. Enostavno se mi to ne zdi spoštljivo, ne do pesmi ne do občinstva.

Tako kot je Lou Reed dostikrat naredil koncert neznanih pesmi, na koncu pa milostno zaigral še kakšno uspešnico?

Lou Reed je imel težave (huronski smeh). Imel je duševne težave. Eno minuto je bil genij, drugo pa popoln norec, s samouničevalnimi mislimi.

 

 

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (5)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

mrtvi_macak
20. 09. 2020 13.09
+4
Res dobra zasedba.. joan of arc mi je izjemno priljubljena pesem..
User792410
20. 09. 2020 14.12
+4
Tudi meni glasbena "oda Ivani Orleanski", oz. služkinji Orleanski, kot je imela vzdevek, eden izmed njihovih najboljših. Če se ne motim je prav Andy McCluskey podpisan pod avtorstvo tega komada? Še posebno je zanimiv, ker se po prvih 40 sec pri poslušalcu poraja nekakšen dvom in potem se komad razvija v čudovito ugodje za ušesa.
sprint
20. 09. 2020 12.56
+4
Legendarni OMD. Prečudovita synth glasba 80 let. Hvala Mcclusky, Humorey in seveda Kraftwerk.
Nimasmisla
20. 09. 2020 12.33
-10
Sami zadrogiranci
Angelina145
20. 09. 2020 09.51
+11
"Zato sem vedno mislil, da nihče ne bi smel ocenjevati plošč, če ni sam posnel vsaj ene. Ker bi sicer vedeli, kako je to težko narediti in koliko dela in truda je bilo vloženega. In izkusiti, kako je, če te nekdo sesuje na koščke." TO VELJA za vsak poklic in za vsako sfero v življenju. Kot bi pri nas rekli: Le čevlje sodi naj kopitar.