'Starčki so carji, lepo je, da nam mladim pomagajo utirati pot do cilja'

Arne, kako bi sebe predstavil, opisal tistim, ki te (še) ne poznajo?

Težko. Ne vem ... veliko se hecam, v resnici pa poskušam s svojo internetno podobo ljudem kredibilizirati avtentičnost. Se mi zdi, da je manjka. Ob kreiranju te podobe imam vedno v mislih svoje mlajše bratrance. Čutim skoraj dolžnost do njih, da jim pokažem, da je fino biti dober človek. Večino časa poskušam zagovarjati manj zastopano plat zgodbe. To je moj hobi (beri: diagnoza). S tremi besednimi zvezami: hecki, toplina in nepisana pravila.  

Tvoj YouTube in druge platforme so kar bogate, posnetki so po nekaj letih postali še boljši in smešnejši, tako po idejah kot izvedbi ... Kornoski vandali, slavospev pici in tako naprej ... opazil sem, da snemaš tudi spote za kolege, skratka, ves čas nekaj ustvarjaš?

Res je. Vse skupaj se je v resnici začelo z aplikacijo Vine. V osmem razredu (leta 2012) smo se s prijatelji blazno zabavali ob snemanju kratkih, pogojno neumnih, a očitno smešnih posnetkov. Tekom gimnazije so moji videi kar naenkrat začeli dosegati ogromno ljudi, kar mi je dalo motivacijo za nadaljevanje ustvarjanja. Verjetno pa je glavni razlog za moje razmeroma konsistentno ustvarjanje zabavnih vsebin skozi vsa ta leta to, da imam vedno nekaj za povedati.  Videospote sem najprej začel snemati zase. Prva druga oseba, ki mi je zaupala s to nalogo, je bila Neža Mihelič (Žena) za svoj single Kesimi. Večno ji bom hvaležen. Ne zaveda se popolnoma verige posledic, ki jo je sprožila s to odločitvijo. Ni mi dolgčas. Ko dokončam ta intervju, grem montirat videospot za Tomaža Dornika (Slicka), ki sva ga z Žigo Mačkom posnela pretekli vikend.

Svoje znanje si torej prelil v videospote, ki si jih lani natresel cel kup oz. najprej povej, kako se je iz Miki Miksla razvil Arne, kot ga "seka" dandanes?

Kar se tiče snemanja spotov, imam (vsaj tako si upam trditi) malo drugačen pogled na medij kot ostali. Kvaliteta posnetka in ostale (v moji glavi trivialnosti) me ne ganejo preveč. Zato imam vedno s sabo Žigo. Če se le da, poskušam v vsako stvar, ki jo ustvarim, dodati noto humorja. Če ne humorja, pa vsaj nepredvidljive nagajivosti. Kar pa se tiče Miki Miksla – v življenju nisem nikoli imel nobenega vzdevka. Iz imena Arne ga težko ustvariš, iz priimka Međedović pa še malo težje. Potem so me na maturantskem izletu prijatelji začeli klicati Miki. Priložnost sem zgrabil z obema rokama in si nadel odrsko ime. Če gledam za nazaj, lahko vidim, zakaj me je hotel Mark (Vazz) prepričati, da se znebim vzdevka. Preimenoval sem se ob izdaji prvega bolj resnega projekta. Vsi Mikijevi projekti so snemani doma z natančno nič evrov produkcijske vrednosti, medtem ko je Arne pravi zapravljivček in si privošči snemanje v studiu, mix master in videospot.

Zorni kot je mini LP oz EP, ali kako, na njem je namreč pet pesmi ...?

Drži. Jaz se te debate elegantno ognem in rečem, da je Zorni kot projekt. Tao pravi EP. Pet komadov se kvalificira kot EP, če jaz kaj vem.

 Torej so bili komadi in spoti, ki si jih izdal lani, Frej, Puli mej, Bebi in Bingo, komadi "za sprot" in ne pašejo v to zgodbo? 

Res je. Vsak od njih ima svojo zgodbo in nobena izmed njih ne paše pod Zorni kot. Puli mej je bil prvi - Emkej me je povabil, češ naj posnamem kakšen komad pri njem doma.  Tu še javno - hvala Mare! Beat je naredil Emiljo AC. Zgodba pulija je praktično: "lejte ljudje!!! Tuki sm in repam čist drgač kokr usi ostali!!!!" Frej smo z ekipo (Erakom, Damo, Ženo) naredili na morju. Kar se mene tiče, zelo posrečen komad. Tudi spot. Posnet je bil sicer v groznih pogojih, ampak to sem omenil že na začetku. Take trivialne nepopolnosti me ne vržejo iz tira. Bebi je drugi komad, ki sva ga naredila s Taom. Zgodba trenutkovne in momentalne navdihnjenosti. Zame talisman lepih spominov. V prvi karanteni sva z Davidom Erakom naredila kakih pet komadov. Bingo je edini, ki mi je bil kasneje še vedno všeč. Veliko sem vložil v ta projekt. Vsi smo. Z Janom Štefančičem in bratoma Maček smo ustvarili neverjeten spot. Hja, Bingo je bil res za dušo.

Kakšen je torej tvoj "zorni kot"?

Nočem se ponavljati, ampak drugačen. S Taom se strinjava, da je dobra glasba (oziroma glasba, ki jo midva želiva delati) nezahtevna. Zorni kot je tako neškodljiv projekt. Lahko ga poslušaš z enim ušesom, pa boš užival. Lahko zraven bereš besedila in analiziraš metafore, pa boš še bolj užival. Težko ga prehvalim. Res sem navdušen. Tudi sonično je projekt popolnoma drugačen od ostalih na sceni. Tao je zadnja leta preživel na Dunaju in kasneje v Oxfordu ter Londonu. Mislim, da se vpliv močno pozna pri njegovi izbiri zvokov in stilu produkcije nasploh. Neverjetno uživam ob delu z njim. Mislim, da sva – vsak na svojem področju – ravno prav odpuljena.

Instrumentali so res kar posebni, Jezus cika malo na dupstep, ostali precej "odspejsani", Taova britanska šola torej?

Ja, Tao je bog. To smo razčistili. Sigurno se pozna, da se je šolal v Britaniji. Najin proces ustvarjanja je bil ponavadi tak, da sva si zastavila idejo zvoka, ki ga želiva, na koncu pa sva pristala nekje na nekem popolnoma drugem planetu. Lepota tega, da se prepustiš zunanjim silam, naj te vodijo. Hvala, ki je najbolj miren komad na EP-ju, bi moral izvorno biti nek važiški "banger". Oba s Taom sva bila v zanimivem obdobju – naj bosta lepa bolečina in hvaležnost glavni gesli projekta. Kar pa se tiče prostornosti in širine samega zvoka, se moram zahvaliti še Rodahu, ki nama je komade pomagal zmiksati in na koncu naredil še odličen master.

Kdo so tvoji vzorniki, na domači/tuji hip-hop, rap sceni?

Čas za spoved. Slovenskega hip hopa v resnici nisem preposlušal niti 5 %. Komade večinoma poslušam iz zanimanja in ne, ker bi mi bili všeč. Počasi se zadeva spreminja. Kar se tiče vzornikov, vam lahko naštejem svoje prijatelje, kot so Vazz, Žena, Emkej ... Zdi se mi, da glasba dobi neko popolnoma drugo, globljo plat, če avtorja poznaš osebno. Jaz sem se na ta občutek razvadil in dejansko težje uživam ob komadih ljudi, ki jih ne poznam. Vsaj kar se tiče slovenske scene. Zunaj slovenskih meja sem pa največ preposlušal Jay Z, Andre 3000, Lil Wayne, Drake, Kendrick, J. Cole ...

Kako sicer gledaš na staro gardo raperjev in vas, mlade "up & coming", je občutek skupnosti, si pomagate, kako gledate drug na drugega?

Jaz imam s tem zgolj in samo dobre izkušnje. Starčki so carji. Res lepo od njih, da se brigajo za to in nam mladim pomagajo utirati pot do cilja. Mislim, da je sicer odnos bolj recipročen, kot se mi mlajši zavedamo, saj veš, tudi njim svežina naše ustvarjalnosti in zagona dobro dene.

Vazz pravi, da je "mladi Prešeren", ti praviš, da si "slovenski rap Sinatra", zakaj Sinatra?

Ker je bil v resnici nepridiprav, težek mafijec, ki je Afroameričanom kradel komade, si jih prilastil in s tem nesramno služil. Hecam se. "Sinatra" se je rimalo (še vedno se) s "čak mal". To je edini razlog. Žal mi je, da nimam boljše zgodbe. Vazz bo pa res tudi po frizuri kmalu mladi Prešeren.

Kaj ti je bistveno pri besedilih, koliko daš na flow, ko se posluša tvoje komade, se zdi, da se ne obremenjuješ z ničemer, jezik je namazan, skratka, vse deluje …?  

Ja res je. Poskušam se ne preveč obremenjevati in očitno se to pozna. Hvala. Jaz vrednost kitice ponavadi ocenim na podlagi kvalitete in števila punch linov (pribitkov?), ki jih kitica vsebuje. Sem se pa naučil, da moram svoje možgane pogosto malo omejiti in večkrat poslušati nagon. Mogoče je intuicija boljša beseda. Prva kitica Jezusa na primer je na albumu zato, da že na začetku odkljukam vse trdoglave rap fanatike, ki iščejo 5-zložne rime, samohvalo in močne punch line. Da dokažem, da bi lahko tudi tu pariral z vami, če bi hotel, pa se mi ne da. Od tam naprej je Zorni kot veliko bolj sproščen in veliko bolj oseben. Manj pravilen, sterilen, preračunan – hecki, toplina in nepisana pravila. Vse se poveže.

Kako si "pristal" pri Wudisban Records, ali Emkej sam izbira mlade talente ali mu vi non-stop "težite"?

Spet – pravi prijatelji. Emkej me je prvič videl rapati na Vazzovi predstavitvi prvega albuma. Potem smo se videvali na raznih koncertih in dogodkih, kjer sm bil jaz pogosto fotograf in voznik (Mistubishi sedem zicou). Zelo vztrajno me je pregovarjal, naj se repa lotim bolj resno. Uspelo mu je. Ostali smo na vezi in proti koncu lanskega leta me je povabil, naj se pridružim ekipi. Najprej mi ni blo najbolj jasno, kaj bo imel on od tega. Mogoče je zvenelo predobro, da bi bilo res. Mislim, da zdaj počasi razumem koncept osveževanja ekipe. V resnici pa, dokler je to samo gmota dobrih in ustvarjalnih ljudi – kaj gre lahko narobe?

Natisnili ste dvesto zgoščenk, kar je okej, glede na to, da smo v času digitala, torej ti je fajn, da imaš nekaj v rokah, da si ga lahko zavrtijo tisti, ki še imajo CD*predvajalnik?

Ja, dvesto, za zdaj sva jih prodala okrog sedemdeset, s čimer sva si pokrila vse stroške projekta, kar naju navdušuje. Mislim, da se gre tu bolj za simboliko kot karkoli drugega. Ljudje radi podprejo domače ustvarjalce (HVALAAAA!!!) in to je najlažje narediti s CD-ji. V resnici pa imam zdaj tudi neke vrste vizitko za kogarkoli, ki me bo vprašal, kaj počnem. Evo prijatelj, poslušaj to – to sem jaz.

Sredi koronakrize ni pravi eventov, razen spletnih, kako gledaš naprej, kaj si želiš oz. načrtuješ?

Nimam preveč razdelanega mnenja o tem. Kaj pa vem. Seveda bi rad nastopal v živo. Zažgal bi oder. Ljudje niso pripravljeni na to. Želim si, da bi izdal en obsežnejši album, ki bi ga v živo predstavljal nekje na prostem, recimo na vrtu Gala Hale (smeh). Obljubim vam lahko samo vse prej kot klasično izkušnjo.