Astrid v Triptichu o treh ženskih poosebitvah posmrtnega življenja

Kako bi opisala svoj prvi EP? Kakšen koncept ima?

Triptich je EP, ki vsebuje tri skladbe, Kostarika, Berlin in Seme, napisane v treh različnih jezikih. Govori o treh ženskih poosebitvah posmrtnega življenja, morda celo o treh verzijah pekla, kakor si ga predstavljam. Kostarika si življenje vzame sama, njeno posmrtno življenje je kot nekakšen Sartrovski salon, kjer bo večno obkrožena s svojimi največjimi strahovi, predstavljenimi skozi telesa vseh žensk, s katerimi jo je prevaral njen zaročenec. 

Konstante v skladbi Berlin se odloči svojo zadnjo noč na potovanju v nemški prestolnici preživeti v zloglasnem klubu Berghain, kjer pa po neumnem izgubi življenje, ko popije neznano substanco, ki ji jo je nekdo ponudil. Njen pekel je zopet povezan s Sartrovimi Zaprtimi vrati, saj bo zopet v večnost zaprta v posmrtni različici istega kluba, obkrožena s pošastmi, ki jo silijo, da bo morala v večnost plesati in se zabavati. V skladbi slišimo njen telefonski klic, ko iz kluba pokliče prijateljico, nevede, da je izgubila življenje in prijateljica klica nikoli ne bo v resnici prejela. Izgovori I don't know if you're even there anymore, or I am just talking to myself again (Ne vem, če si sploh še tam ali znova govorim zgolj sama s sabo, op. a.) in skladbo zaključi z besedami You get in, but you might as well never get out (vstopiš, a morda nikoli več ne prideš ven, op. a.).

Skladba Seme, ki je napisana v slovenščini, pa opisuje zadnje trenutke mladenke Catharsis, ki je ena izmed sedmih konkubin vladarja Sardanapala. Navdih je črpala v eni izmed svojih najljubših slik Sardanapalova smrt Eugena Delacroixa, ki prikazuje zadnje vladarjeve trenutke, ko leži na postelji in opazuje svoje služabnike, konje in konkubine, kako gorijo pri živem telesu. Sovražnikova vojska je namreč obkolila palačo, zato se je odločil zapreti vrata svoje palače in zažgati vse, kar ima. Catharsis opisuje vladarja, trenutek, ko se napad zgodi, nato pa vladarjevo odločitev, da bo storil to grozljivo dejanje. Skladba nato preide v drugi del, ko palačo v njenih blodnjah zalije voda in deklice odnese v svet pozabljenih vrtov, kamor sonce ne zahaja. Vrt, ki ga je navdihnil roman Alamut Vladimirja Bartola, je tretja oblika posmrtnega življenja, nekakšna odrešitev, večni mir in katarza za poslušalca, ki se je odločil stopiti na potovanje skozi EP Triptich. 

Kakšen pomen ima zate, glede na to, da je to tvoj prvi mini album?

Težko je z besedami opisati občutke, ki se pojavijo ob vsaki prelomni točki v karieri, sploh pa ob izdaji EP-ja. Koncept sem snovala dve leti, približno enako dolgo so nastajale tudi skladbe. Morda bi na tej točki poudarila, da so raznovrstne iniciacije nujno potrebne in neizmerno pomembne za vsakega posameznika. Rojstvo otroka je ena izmed njih, prav tako pa 'rojstvo' umetniškega dela. Proces je izredno težak, umetnik je včasih poln dvomov – vase, v proces ustvarjanja, v prihodnost. A ko si na drugi strani, ko zreš v izdelek, ki je dovršen, ker si zmogel ta pritisk ... je vredno. Preporod, prostor za nove ideje, aspiracije. Čudovito je.

Od kod ideja za Triptich, sklop treh povezanih umetniških del?

Ne spomnim se, zakaj je prišlo do točno te ideje – brala sem knjigo A Walk through Walls Marine Abramović in začela razmišljati o tem, da nisem samo glasbenica, temveč me močno zanima vizualna umetnost. Da bi rada režirala, da si želim razstaviti svoja umetniška dela, kolaže, fotografije, reciklaže. Da se želim ukvarjati z umetniškim performansom. Na steno sem prilepila bele liste in na sredino zapisala besedo Triptich. Tri ideje pekla, tri personifikacije, Sveta Trojica žensk; trije jeziki, trije videospoti – nato pa koncert, razstava in umetniška instalacija. Načrt za naslednjih nekaj let mojega življenja.

Od kod si črpala navdih za pesmi, ki so na EP-ju? 

Inspiracij je bilo več – vedela sem, da želim ustvariti hommage sliki Sardanapalova smrt, ki je poleg slike Pompejansko omizje Marija Preglja ena izmed mojih najljubših slik. Tudi Zaprta vrata Jeana-Paula Sartra so name naredila močan vtis. Pa monoopera Človeški glas (La voix humaine) Jeana Cocteauja in Francisa Poulenca, ki sem jo pripravila za svojo magistrsko nalogo.

Kasneje sem želela malce kljubovati krščanskemu razmišljanju, da Sveto Trojico sestavljajo moški, medtem ko smo ženske tiste, ki smo matere – v lastnem telesu ustvarimo novo življenje, nato pa še najpopolnejšo hrano za svojega otroka, ki ji ne pride blizu nobena formula. Hotela sem se nasloniti tudi na obdobje, ko so sežigali ženske, in generacijsko travmo, ki jo čutimo še dandanes. Veliko ženskam, ki jih poznam, pravim čarnice, ker so tako izjemne v svojem artu, razmišljanju in čustveni inteligenci. Zelo spoštujem moške in jim s tem razmišljanjem ne jemljem vloge, ampak tokrat sem hotela posvetiti svojo umetnost ženski, ženstvenosti in naši magiji. 

Zaradi izgub v preteklosti se tudi veliko ukvarjam s posmrtnim življenjem. Zanima me, kam so šli in kakšna je sploh zavest, ko umremo. Ne znam si predstavljati, da bi se zavest kar končala in absolutno verjamem v preporod. 

Kako to, da je vsaka pesem v drugem jeziku?

Tako so se odločile. Nimam zares vpliva na to, v katerem jeziku pišem - srbo-hrvaški miks se je pojavil kar iznenada. Jeziki me obkrožajo od malih nog – ati Franjo me je učil nemščine in angleščine, ves čas sem tudi poslušala njegove telefonske pogovore s poslovnimi partnerji iz tujine. Vedno sem rada poslušala najrazličnejšo glasbo in gledala tuje filme, od tu ljubezen do angleščine. Nazadnje pa sem študirala operno petje na Akademiji za glasbo v Ljubljani in pela samospeve in arije v najrazličnejših jezikih. Pišem izredno intuitivno, zasnove za besedila in melodijo skladbe so ponavadi končane v petih minutah. Vokal za Kostariko, ki ga slišimo v skladbi, je prvi vokal, ki sem ga posnela v Tomaževi študentski sobici – besedilo sem napisala v nekaj minutah. 

Kako je potekalo sodelovanje s Tomažem Zupančičem, producentom in kitaristom skupine MRFY? Kakšno vlogo je imel pri tvojem ustvarjanju?

Tomaž je genij. Multiinštrumentalist, producent, inženir, inovator in čudovit partner. Pri najinem ustvarjanju se resnično dopolnjujeva in podpirava. Skoraj vse delava sama. Za EP Triptich sem napisala besedila, pripravila koncept, odpela vse vokale in igrala harfo, režirala in producirala videospot za Kostariko, oblikovala scenografijo in izdelala rekvizite. Tomaž je skladbe produciral in miksal, odigral vse ostale inštrumente in pomagal pri oblikovanju vizualne podobe. Pri skladbi Berlin je en posnetek bobnov posnel Rok Klobučar (MRFY), za vizualno podobo EP-ja je poskrbela Brina Vidic (Brencha), fotografiral je Jan Pirnat, makeup pa je oblikovala Neža Knific. Vse ostalo delava sama, noro sva ponosna na najin izdelek.