Glasba

Balladero s kontrastom trenutnemu vsesplošnemu mračnjaštvu

Ljubljana, 30. 10. 2020 15.47 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 12 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
0

Balladerova nova pesem Drugačen svet je nastala v sodelovanju z mladim, odličnim producentom Žanom Serčičem, ki jo je odel v "sintpop" opravo 80. let. Z barvitim navdihom se tako smelo sprašuje o drugačnem svetu, ki nas v teh dneh, mesecih in prelomnem letu 2020 obdaja z mračno tančico negotovosti.

Balladero predstavlja aktualno pesem in vizualno podobo pesmi Drugačen svet, in pospešeno drvi tretjemu albumu naproti.
Balladero predstavlja aktualno pesem in vizualno podobo pesmi Drugačen svet, in pospešeno drvi tretjemu albumu naproti. FOTO: Mimi Antolović

Kot vemo z Balladerovih prvih dveh plošče Club Deuce in Perfect You, plesno zapeljane skladbe niso njegova stalnica. A v času, ki nas precej neprizanesljivo tišči k tlom, je po besedah avtorja potrebno ohraniti drznost in zagon, spremeniti ustaljene vzorce, se pogumno podati izven cone udobja ter zaplesati z izzivi, ki so pred nami. Več o pesmi Drugačen svet, njeni vizualizaciji, nastajajoči tretji plošči, sodelovanjih in trenutnem vzdušju v glasbi in kulturi nasploh, nam je odgovarjal Dominik Bagola – Balladero.

Korenine skladbe Drugačen svet segajo v leto 2018, ko sta jo osnovala z Žanom Serčičem, čemu skok v 80. leta, je to referenca na glasbo tvojega odraščanja?

Res je, že poleti 2018 sem nekako dobival navdih za bolj s klaviaturami obarvano ploščo. Takrat sem naredil že za celoten album demo posnetkov, ki so imeli v osemdeseta odet zvok, a sem jih po očetovi nenadni smrti tisto poletje pospravil v predal. Potem me je za nekaj časa odneslo na pot drugačnega navdiha, a mi ta skladba ni dala miru. Z Žanom sva se vmes slišala za nekatere druge skladbe, a sva to hitro izbrala za skupno sodelovanje. Mislim, da so osemdeseta sicer glasbeno brezčasna, na slovenskih radijskih postajah pa so tako ali tako vseprisotna. Čeprav sem bolj pripadnik MTV generacije in so name najbolj vplivali bendi 90. let, sem rojen v 80. letih, tako da sem na nek način vsekakor bil v stiku s to glasbo. Kot otrok sem z bratom Aljošo in sestro Urško ponoči za mizo velikokrat velikokrat čakal, da se končajo veselice, ki sta jih oče in mama prirejala v naši prvi gostilni, tam so lokalni bendi na veliko prirejali tudi 80's hite (ex-yu in tuje). Verjetno je kaj od tega ostalo v mojem glasbenem DNK-ju, je pa res, da mi je osemdeseta znova približala moja zaročenka Erika. V njeni playlisti je bilo to obdobje še precej bolj prisotno. Tako da sem se verjetno od nje malo nalezel tega virusa (smeh).

Zagotovo pesem takrat ni bila narejena z namenom oz. vedenjem, da bo leto 2020, ko bo ugledala luč sveta, ta "drugačen svet" krik po svetu, ki bi si ga želeli ali po katerem hrepenimo, saj je naša realnost trenutno (žal) precej drugačna?

Sploh ne. Zanimivo, da je bilo nekaj skladb iz tistega pospravljenega albuma demo skladb malo preroških. Tudi Še živim, eksistencialna balada, ki sem jo z Jadranko Juras izdal lani po očetovi smrti, je bila napisana takrat. Drugačen svet je sicer bil v začetku neko opažanje tega, kam kot družba, tudi pri nas v Sloveniji drvimo. Zato je tudi skladba malo dadaistična, z namenoma mestoma kaotičnim besedilom, ki pa ga dopolnjuje med vrsticami precej politično sporočilo. Takrat nisem vedel kaj prihaja, sem pa vedel, kaj bi rad s skladbo sporočil. To, da je "poetom odpisan dolg", da se "nebo ruši nad haikuji norosti" in da je tudi kultura v svetu, ki je le še "bling-bling" magnet, kot pravi besedilo, pahnjena na rob, je v bistvu sporočilo pesmi, ki pa obenem noče biti patetična, ampak jo zaključuje refren v katerem "z roko v roki spremeniva tok zgodovine". Drugačen svet je torej nekaj, kar upajmo, da še pride in kar bomo znali obrniti na bolje. Za to pa je seveda pomembno, da je tudi sama skladba zapeljana v tem duhu, optimistično, energično in barvito kot kontrast vsesplošnemu mračnjaštvu, ki nas v tem trenutku obdaja.
 

V zadnjih letih si izdal veliko zadev v sodelovanju z drugimi (Jadranka, Žan), nekje pa si izjavil, da "rad sodeluješ z ljudmi, ki radi sodelujejo". To pomeni, da si glasbeniki, sploh zdaj, radi pomagate, ali pač podobni kreativni umi razmišljate podobno in je samo vprašanje časa, kdaj se tudi ne srečate in nekaj ustvarite skupaj?

Ja, res je, rad sodelujem. Že kot mulc sem se v pionirski in mladinski postavi NK Cankova, ki je med drugim krepko izgubljala na ekshibicijskih masakrih z NK Mura (0:18, smeh), naučil, da je pač kljub vsemu najbolj nagrajujoče igrati v ekipi. Tudi, ko izgubljaš. To sicer ne pomeni, da nerad ustvarjam sam, sploh ne, v prvi vrsti sem samostojni avtor. A, recimo takole, ni lepšega kot so Beckhamove dolge podaje čez celo igrišče za kak spektakularni gol. Meni je to bolj impresivno kot driblanje čez celo igrišče. Podobno je v glasbi. Lahko vse narediš in napišeš sam, velikokrat tudi sem. Ampak najboljše stvari se zgodijo pri dobrih sodelovanjih. Več glav več ve, predvsem pa ima vsak od nas neke svoje izkušnje, kjer lahko doprinese nekaj novega, boljšega k stvari. Ne bi si sicer upal trditi, da si glasbeniki radi pomagamo, mogoče pa bo prav ta kriza zdaj pokazala, kako zelo je to pomembno. Če tega ni, če ni povezanosti, potem je vse klasično vrtičkanje, kjer vsak okopava svoj mali vrt in se zapira pred sosedi. Tega je že tako ali tako pri nas preveč. Sodelovanje, predvsem kreativno, je ključno za to, da kot družba napredujemo. Seveda pa moraš nihati na nekih podobnih valovih, energiji. Osebno mislim, da se nekako te stvari zgodijo, ker se pač morajo. Ena te naravno vodi k drugi, če si potrpežljiv, se zgodijo prava sodelovanja ob pravem času.

Menda boš (najbrž na daljavo) spet sodeloval s producentom Uwejem Bossertom in pa kitarskima herojema Lorenzom Cortijem in Petrom Deklevo ...

Res je, z Uwetom, producentom plošče Perfect You sva bila spet na vezi in sva že skovala dve skladbi, ki bi naj izšli prihodnje leto. V bistvu so to trije kitarski heroji, ker je Uwe nekdanji kitarist razpadle superskupine Reamonn, s preostalima dvema pa smo delali na skupni skladbi, ki je prav tako v delu. Dokončala jo bova z Jernejem Kržičem, načrtujem pa jo za naslednjo pomlad. Ta skladba je bila zanimiv primer sodelovanja na daljavo. Od mojega demo posnetka, do Lorenzotove nadgradnje v Milanu, ki je romala do Petrovega studia in nato v Jernejevo mešalno mizo. Komaj pa čakam končno podajo za vse omenjene skladbe v radijski eter. Zelo se veselim, da bodo poslušalci slišali novega Balladera, namreč nove stvari so precej drugačne, a obenem, se mi zdi, po Zlatih časih najboljši material, ki mi je uspel doslej.

Predstavljaš besedilni videospot izpod rok zagrebške video artistke Sare Gregorič, nosilni vizual pa je delo prekmurskega umetnika in grafičnega oblikovalca Maja Medena. Boš ostal pri tem, ali boš posnel tudi klasični videospot?

Zgodba z videospotom je pri Drugačnem svetu zelo zanimiva. Imeli smo že narejen videospot, a se mi nekako ni skladal s tem, kar je slišati v glasbi. Nato sem naletel Maja in Saro, nakar se je zelo hitro zgodilo sodelovanje, ki po mojem mnenju lepo zaključi celoto. Obstaja pa možnost in dogovor, da pripravimo tudi »drugačen videospot«. Za tistega bom moral potem naštudirati še plesne korake, mogoče se ga zato trenutno izogibam. Vsekakor nisem performer, ki bi z lahkoto "odmoonwakal" od klavirja, haha.

 

"Brez glasbe in kulture bi se nam pač povsem odpeljalo."
"Brez glasbe in kulture bi se nam pač povsem odpeljalo." FOTO: Primož Zanoškar

Kot praviš "z roko v roki skupaj lahko spremenimo tok zgodovine", nekateri protestirajo ob petkih, drugi verjamejo spletnim pametovalcem, mar ni ljudstvo vedno bolj razklano? Verjameš v ugodno rešitev trenutnih razmer?

Mislim, da nam drugega niti ne preostane. Ampak verjetno se mora najprej vse spremeniti, da dojamemo, kako zelo pomembne in ne samoumevne so nekatere stvari. Zadnjič sem poslušal zanimivo predavanje, kjer je predavateljica na temo trajnostne prihodnosti omenila, da se sile kontinuitete in centri moči pač zelo bojijo tega, kar brli pod površjem, tako rekoč vsepovsod. Da je treba naprej in da so nekateri vzorci preživeti. Bolj se to dogaja, bolj oni kričijo, da ne gre drugače in da se moramo vrniti nazaj, v preteklost, v že videno, v varno, v znano. Na ta način gremo lahko nazaj tudi do srednjega veka. Ampak upam, da naslednja pesem ne bo stvar lutnje in lončenega basa. Stvari se bodo uredile, če jih bomo uredili sami. Verjamem, da vsi skupaj premoremo dovolj optimizma in preudarnosti, da bomo znali premostiti razlike, zagotoviti tisto, kar je nujno za dostojno življenje in soustvarjati naprej.

Drugi album Perfect You smo pred leti označili za ploščo leta, si zdaj kaj pod pritiskom, ko razmišljaš, kako zapakirati, kaj obelodaniti kot naslednika tako dobri plošči?

Ne, v bistvu sem precej bolj sproščen. Ne da bi počival na lovorikah, ampak tako pesem Zlati časi kot album, hvala še enkrat za žlahtni izbor, sta mi dali v resnici neko potrditev kot avtorju, po kateri se ne trudim tako zelo iskati popolnega naslednika. To sem iskal po Club Deuce, takrat sem bil res pod stresom. Ker druga plošča pravijo, da te naredi ali pa izbriše. Na nek način vem, da Perfect You težko nadkrilim, ker se je tam res vse popolno poklopilo. Razen tega, da je bila plošča bolj namenjena tujemu trgu, v resnici pa se je nosilna skladba prijela doma kot moj največji hit in skladba, ki jo pozna več ljudi kot jih pozna Balladera. Zdaj precej bolj iščem svoj zvok in svoje občinstvo, obenem pa jadram med sodelovanji in predvsem poskušam bolj uživati pri ustvarjanju. Mogoče si dovolim delati tudi napake, ki si jih prej nisem privoščil. Več tvegam. V tem smislu ne jemljem glasbe kot tekmovanja s samim sabo, pri albumih mi je bolj pomembno, da delujejo kot celota in da je vsak naslednji tudi neka pot naprej. Nočem čez dvajset let poslušati treh svojih plošč, ki zvenijo kot derivat prejšnje. To je vse prepogosto tudi nasploh. Iznajti formulo in jo potem "trajbati" naprej kot nek prežvečen meni v gostilni. Tu in tam moraš dodati tudi kako novo specialiteto, nov okus. Glede na to kako nastaja tretji, me bolj skrbi, kako ga bom dal pod isto streho. Je namreč precej bolj zvočno raznolik, z različnimi producenti, zvoki, sodelovanji. Si pa ves čas ponavljam mantro, da gre tudi v tretje rado (smeh).

Koliko trenutno stanje duha, glede na razmere, v katerih se nahajamo, vplivajo na tvojo dušo in telo?

Takoj mi je zazvenel komad od Dan D, Čas … "ostala bo duša ne telo". Vse je v glavi. Včasih ni lahko, tudi, ker veš, da četudi je tebi vse ok, ni lahko vsem. In ko pogledaš čez okno in vidiš starca, ki brska po smetnjaku, ljudi, ki se izogibajo drug drugega "na kilometer", da stvari niso najbolj rožnate. Ampak, tudi to bo minilo. Če me pa sprašuješ po fizični kondiciji pa bi moral veliko več telovaditi (smeh). Še najbolje pri vsem tem je, da imam več časa za ustvarjanje glasbe. To blagodejno vpliva na mojo dušo.


Situacija za kulturnike, glasbenike in nasploh za industrijo druženja ni rožnata, mnogi so se že prekvalificirali, saj jim enostavno ne znese več, si drzneš napovedati, kako bo drugo leto, kaj sledi vsemu temu?

Kot je rekel Marcel Štefančič jr., nam glasba preprečuje, da bi postali pošasti, zato na nek način polagam vsem bralcem na dušo, da tega ne jemljejo samoumevno. Brez glasbe in kulture bi se nam pač povsem odpeljalo. Zato poskrbimo, da bo duh ustvarjalnosti tudi po tej krizi še živ. To je mogoče preprosto s tem, da se pač glasbenike, kulturnike, ustvarjalce podpre, da se jih upošteva in razume. Ali bomo pa v naslednjih letih poslušali samo stare komade. Ne drznem si napovedovati, kaj se bo zgodilo, vsekakor pa stanje ne bo rožnato. Ampak, tudi nuja je rojstvo ustvarjalnosti in nuja bo, da iz tega najdemo neko skupno pot.

Ali krizni časi, nate osebno, delujejo frustrirajoče ali te kreativno spodbujajo in ti dajejo veliko materiala za ustvarjanje, ti zatirajo ali burijo ustvarjalne sokove?

Pravijo, da je umetnik, ki ga ne tepe usoda, obrtnik. Je pa res, da ni nujno trpeti, da bi dobro ustvarjal. Saj kriz je več čas veliko. Osebnih in kolektivnih. Vedno so neke krize pa dobri časi, nikoli ni vse lepo, človeštvo še ni poznalo stoletnega obdobja miru, lepote, nikoli se nista povsod cedila med in mleko. To je eno večno nihanje, v katerem moraš pač zajahati svoj val, tisti, ki ti ustreza. Ene potegnejo valovi na dol, druge na gor. Najboljše je, če deskaš lepo pod valom, po svoje. Zato pa je potrebno ohraniti svoj zen. Na srečo sem veliko ustvarjal že pred to krizo in sem vanjo prišel poln optimizma, poleti smo speljali še simfonične koncerte z mojo glasbo in Slovenskim mladinskim orkestrom, dirigentko Živo Ploj Peršuh ter z gostoma Jadranko Juras in Emkejem na velikem odru Festivala Ljubljana. Matija Krečič je napisal super aranžmaje, mene pa še zdaj nosi ta magični val glasbe.

Kaj meniš o hibridnih spletnih koncertih, ko ni stika z občinstvom, vseeno pa te tisti, ki te poznajo in si jim všeč, lahko spremljajo od doma. Nedavno ti je eden od tovrstnih koncertov odpadel …

Imel sem Koncert doma na Valu 202 aprila. Zanimiva izkušnja. Še posebej če igraš neposredno le Mihi Šaleharju (smeh). Zdaj bi morali ja, imeti Izštekane pri Juretu Longyki z manjšo zasedbo Camerato prej omenjenega orkestra in z gosti. Ker smo krepko presegli omejitev števila ljudi z ukrepi nekaj dni prej, je vse skupaj odpadlo oz. smo zadevo po večih mesecih priprav prestavili na boljše čase. Kaj pa vem, upam, da bomo vsi skupaj čim prej spet pred občinstvom. Mogoče ti spletni koncerti nudijo več intime, vse je bolj nadzorovano, a težko kaj zamenja pravo stvar.

Za kdaj napoveduješ ploščo, kako si predstavljaš promocijo ali boš počakal na boljše, "zlate čase" in "drugačen svet"?

Sem na dobri polovici nove plošče. Ne bom prehiteval stvari, ne bom pa tudi čakal v nedogled. Vsekakor bo svet drugačen, oz. je že, zlate čase si bomo morali pa narediti. Upam, da čim prej z enim poštenim koncertom ob izdaji tretje plošče, brez omejitev, brez mask in z veliko bližine.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.