Birminghamski raper in poet Kofi Stone z zadnjim cvetom

Birminghamski raper in aktivist se tudi na četrtem albumu, enako kot je slišati v komadu Sicily, drži starošolske organske jazz-hiphop paradigme. Živ band zadaj, premišljene angažirane in poleg teh čutno romantični verzi, reprezentirani na igriv, občasno zasanjan način spredaj. V to postavitev z lahkoto vskoči izjemna londonska soularka Mahalia, ki zmore svoj prodoren glas v vsakem trenutku prilagoditi, sploh pa acid-jazzovsko izrisani raperski viži. Novi album Kofija Stonea, ki kljub odmevnim albumskim izidom tudi doma še vedno ni dosegel ravni popularnosti, na primer, sodobnika Loyla Carnerja, se sicer imenuje The Last Flower to Bloom, prejšnji pa se je All The Flowers Have Bloomed (2025). Stone je dejansko komaj na začetku solistične poti, ki bo gotovo še dolga.

Čeprav novi album ameriške soularke ne ponuja obilja intrigantnega ali z drugimi sorodnimi žanri precepljenega pop-soula, se zdi tale singlični poskus naznanitve izida naslova Frequency of Love še kar vpadljiv in pomenljiv neo-soul. Na omenjenem albumu Reach Out za zdaj tekmuje z Juicy, tj. s solidnim singlom, predstavljenim pred tedni. Medtem ko bomo z omenjenega zbira novih songov v prihodnje gotovo prevzemali še kakega med nemalo izstopajočimi. Glavni razlog za to je dejstvo, da je Monetova v sveže duete zvabila tudi SZA, Bruna Marsa, Leona Thomasa in Brysona Tillerja. Atlantčanka je na solistično pot zašla šele pred tremi leti, ko je njen 34. rojstni dan zaznamoval odličen prvenec Jaguar II. Monétova je do tedaj zelo uspešno skladala za druge izvajalce, med njimi pa so bili tako Ariana Grande kot Nas, da sodno preganjana nasilna šovinista P. Diddyja in Chrisa Browna omenim le mimobežno. Victoria Monét si zasluži še več pozornosti.

The Divine Feminine velja za najboljši album pokojnega ameriškega raperja Maca Millerja. Skrbna ekipa, ki upravlja z Millerjevo zapuščino, se je ob desetletnici odločila za ponovno izdajo albuma. Dodala mu je tri do zdaj še neizdane komade, še prej pa je hitovska Soulmate dobila novo, osveženo, modernizirano in bolj plesno ritmično podlago. Na nek poseben način se zdi, da je Pittsburžan Miller, ki je star komaj 26 let pred osmimi pomladmi umrl zaradi nesrečnega predoziranja s koktajlom dovoljenih in nedovoljenih substanc, v predalih svojega studia pustil marsikaj. Še bolj pa drži, da peščica, ki se trudi okrog Millerjeve ustvarjalne zgodovine, res pohvalno in z veliko mero dobrega okusa krmari to nepozabljeno barko. Soulmate tehnično sodi na razširjen albumski ponatis, medtem ko sta v raperjevo zbirko v tem desetletju pristala že dva cela albumska zavitka, to sta posthumni izdaji Circles (2000) in Balloonerism (2025). Vam pa po pravici povem – Millerja sem imel priložnost spremljati tudi na živem nastopu –, da je bil raper lik, ki ga zlepa ne srečaš.