Palačinke so na izid čakale kar 13 let. Zakaj tako dolgo? Kakšna je zgodba te pesmi?
Vsakič, ko preberem to število let, začnem računati, če je res minilo že toliko časa. Nato vedno znova ugotovim, da je, leto gor ali dol. Natančne časovnice nimam, je pa šlo približno takole: Ko sem pesem napisal, je kakšno leto sploh nisem moral nikoli odpeti od začetka do konca, ker sem vedno dobil v grlu ogromen cmok. Ko sem se uspel zadosti čustveno oddaljiti od komada, da sem ga lahko odpel do konca, mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi ga izvajal pred ljudmi, ker je bil komad preveč intimen. Nekaj let je trajalo, da sem zbral samozavest in ga predstavil manjšim skupinam prijateljev. Spomnim se dneva, ko me je na neki zabavi k izvedbi spodbudil izjemen glasbenik Peter Smrdel. Ustavil je glasno glasbo in me prepričal, da sem pred gručo rahlo opitih neznancev zaigral komad. Pred tem ga je enkrat slišal in mu je bil všeč. Odziva publike se ne spomnim najbolje, vem pa, da sem po tej stresni, a spodbudni izkušnji nekako zbral pogum in ga začel igrati po koncertih. Zadnja leta sem iskal način, kako komad, ki je nastal tako dolgo nazaj, umestiti v svojo sedanjo glasbeno identiteto. In to nam je sedaj končno uspelo.
Singel opisuje propadlo zvezo in nekoga, ki tudi po razhodu še čaka in upa, da se bo oseba in z njo ljubezen vrnila. Je težje napisati odo propadlemu razmerju ali preboleti in pozabiti vse skupaj?
Zame sta obe napisani stvari kar močno prepleteni, gotovo pa se mi zdi težje preboleti razmerje. Napisati Palačinke ni bilo težko, prišlo je samo od sebe, kot nekaj, kar je moralo ven, del prebolevanja. Sicer so bila vpletena močna čustva, a pisanje žalostnih pesmi je bilo zame vedno uteha in način procesiranja čustev. Hkrati pa so Palačinke, kot marsikatera druga pesem, zame zapis nekega utrinka življenja, ki bežno zasije vsakič, ko pesem izvajam. Preko takih pesmi hranim delčke spominov, spoznanj ali občutkov, ki jih ne želim izgubiti.
Gre za zelo nežno, umirjeno in intimno skladbo, ki jo po letih, ko si jo držal zase, pošiljaš v svet. Kakšen je občutek, ko veš, da bo ta delček tebe sedaj doživljal še nekdo drug?
Iskreno je tako, kot da bi dal vrečo občutkov v blender, pa ne veš, po katerem bo imel smoothie na koncu okus. Delček mene je vesel, da lahko vsi doživijo komad in videospot, na katerega sem res ponosen. Del mene je žalosten, ker vem, da je komad žalosten in bo zaradi tega nekdo, ki ga morda ne poznam, žalosten. Mislim pa, da bo na koncu prevladal občutek nekega notranjega miru, ker je bil to že dolgo časa komad, ki sem si ga res želel izdati.
Pri Palačinkah si sodeloval s Tomažem Zupančičem, ki je prevzel vlogo producenta. Kako sta se našla in kako bi opisal vajino sodelovanje?
Tomija sem spoznal pred nekaj leti, ko sem od njega kupil posebne magnete za ozvočevanje inštrumentov, ki jih je takrat proizvajal. Poznal sem ga kot kitarista MRFY, v zadnjem času pa sem zasledil, da za glasbene projekte začenja prevzemati producentsko vlogo in mi je bil všeč njegov produkcijski slog. Ker sem od ljudi slišal same dobre stvari o njem, sem ga povabil na pijačo. Po desetih minutah razprave o glasbi mi je bilo jasno, da je to to. Po parih srečanjih sem ga predstavil svojemu bendu, ki pomembno prispeva k moji glasbi in so se takoj ujeli. Tomi je izjemen, ker v procesu prevzame vlogo, ki služi nastanku glasbe in ga pri tem ne ovira ego. Včasih prime za inštrument, postane del benda, miksa, predvsem pa usmerja proces, ko se ta ustavi. Band mu zaupa, kar je za proces zelo pomembno. Najbolj produktiven način do zdaj je bil pobeg v Bohinj, kjer smo postavili DIY studio. Tam se je zgodila magija, ki jo slišimo tudi v Palačinkah.
Pesem spremlja tudi videospot, ki je zelo artističen. Kdo stoji za njim in čigava je bila idejna zasnova zanj?
Veliko srečo imam, da imam priložnost dolgoročno sodelovati z ljudmi, ki so tako izjemni v svoji umetnosti, hkrati pa res s srcem pri tem, kar ustvarjamo. Jan Filip Jordan Frangeš, ki ga ne morem prehvaliti, je režiser, snemalec, producent, ki gradi video podobo. Eva Slana je ob asistenci Žige Petkovška zasnovala sceno, ki je v videospotu res impresivna, kar se vidi, če video pogledamo do konca. Katarina Šavs je kot vedno odlično poskrbela za kostume, Andrej Žgank in Zavod Remkora pa za organizacijo snemanja. Ideja za videospote vedno nastane tako, da greva z Janom na dolg sprehod, večinoma na Rožnik. Tam ideje lijejo kot iz škafa in tokrat ni bilo nič drugače. Ker je komad zelo pripoveden, je bilo pomembno, da videospot ne povozi pesmi, ampak jo podpre, Jan je želel, da posnamemo "one-shot" (snemanje od začetka do konca brez pavze). Na dan snemanja je Jan oznanil, da bo videospot v počasnem posnetku, kar se je izkazalo za najboljšo odločitev, hkrati pa pomenilo, da je dejansko končno snemanje trajalo minuto in 20 sekund, vse skupaj pa okoli 12 ur v dveh dneh.
V spotu nastopa igralka Inja Zalta. Kako ste se odločili zanjo in zakaj se vam je zdela prava za to vlogo?
Oba z Janom se poznava z Injo in zdelo se nama je, da se bo naravno odnesla v procesu in v komadu. Izbirala sva nekoga, s katerim mi ne bo neprijetno biti v nekem zaigranem intimnem odnosu, ki sva ga morala odigrati. Na koncu smo sicer v središče projekcije, ki predstavlja spomine, vključili posnetke Inje same in njenega procesa oddaljevanja. Težko je opisati specifično, zaradi katerih lastnosti se nama je zdela primerna, v ustvarjanju in izbiranju ljudi tako za glasbo kot tudi za video se zanašam(o) na nek notranji občutek, ki do zdaj še ni razočaral. Na snemanju smo se dobro ujeli, kar mislim, da se odraža tudi v končnem izdelku.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.