Bobnar Laibachov zaradi težav s sluhom: Iščem poti izražanja na tih način

Da kreativnost nima meja, če je le oseba dovolj zagnana in motivirana, dokazuje Bojan Krhlanko, bobnar, ki se je moral soočiti z diagnozo hiperakusisa, njegov svet pa se je postavil na glavo. A to ga ni ustavilo, kvečjemu vzpodbudilo, da išče nove načine, s katerimi izraža svojo kreativnost, glasbo pa združuje z drugimi umetniškimi izrazi, kot sta likovna in plesna  umetnost. Za svoj najnovejši projekt, Bojan plays Bojan, je našel navdih v risanki Bojan, v kateri medvedek Bojan s tremi osnovnimi barvami domiselno ustvarja svoj svet, Krhlanko pa po njegovem vzoru s tremi barvami slika s pomočjo svojega glasbila-bobnov.  Pred leti je izdal album, ki je v celoti nastajal na pametnem telefonu, na svojem kanalu na spletni platformi YouTube pa redno objavlja novo glasbo in videoposnetke s koncertov. 

Si verjetno eden najbolj produktivnih glasbenikov v Sloveniji, sodeloval si s številnimi skupinami in ustvaril veliko projektov, a te nekako pozna le glasbena skupnost, širši javnosti pa ostajaš še nekoliko neznan. Kako sam gledaš na svojo glasbeno pot do sedaj?

Začel sem kot kreativen osnovnošolec, ko sem z lepilnim trakom, pokrovko in 'jupol kantami' sestavil prvo bobnarsko baterijo. Igrali smo hardcore, punk, rock ... V istem času so me povabili v skupino The Stroj, s katero sem kasneje še dolga leta ustvarjal. Medtem so me kot samouka sprejeli na deželni konservatorij v Celovcu, kjer sem z odliko diplomiral iz smeri jazz bobni pri profesorju Erichu Bachtreaglu in Klemensu Martklu. Do danes sem ustvarjal v več jazz sestavih, bendih, kjer smo igrali elektronsko glasbo, pop in tako dalje. Ves ta čas pa sem se kalil na domači impro sceni. Zelo sem vesel, da je bila moja glasbena pot tako raznolika, saj sem si v tem času nabral dovolj izkušenj, spoznal veliko ljudi ter doživel veliko prelepih trenutkov.

Od leta 2017 si član skupine Laibach. Vsi vemo, da gre za legendarno glasbeno skupino. Kako je prišlo do sodelovanja?

Ko je bivši bobnar, Janez Gabrič, zapuščal bend, so iskali novega bobnarja. Na srečo sem se v tem času dovolj profiliral kot bobnar, da sem prišel na radar Janija Novaka, ki je eden izmed ustanovnih članov skupine. Odtehtalo je to, da sem poleg solidnega bobnanja kreativen in samosvoj.  

Kako ti osebno gledaš na dediščino skupine Laibah in kakšen je tvoj glasbeni doprinos k skupini, ki ima že tako dodelan koncept in svoje občinstvo?

Iskreno sem počaščen, da sem postal redni član skupine Laibach. Ustvarili so epsko zbirko glasbe in za vedno spremenili smernice glasbenih tokov. Z njimi sem v obdobju petih let prepotoval skoraj ves svet in sodeloval pri nastajanju aktualnega opusa.  

Marca 2020 si dobil diagnozo, ki je za nekoga, ki se preživlja z glasbo, zelo kruta in težka. Kako si se soočil s tem in kako se je od takrat tvoje življenje spremenilo?  

Hiperakusis je stanje človeka, ko navadni, vsakodnevni zvoki, postanejo preglasni. Simptomi so bolečine v ušesih, piskanje, distorzija, pokanje v ušesih, včasih že ob lastnem preglasnem govoru. Zraven pride še dosti ostalih neprijetnosti. Če ne uporabljam profesionalne zaščite, mi zven bobnov in činel deluje preglasno, zato iščem načine, kako lahko ostanem izrazen na tih način. Raziskujem nove načine igranja bobnov, ki se povezuje z gibanjem, vizualnim in performativnim.

Sodeloval si v rock skupinah, študiral si jazz glasbo, neznani pa ti niso niti eksperimentalni in elektronski ritmi. Kaj se trenutno predvaja na tvojem predvajalniku?

Ker mi je hiperakusis močno otežil življenje, sem primoran veliko počivati. Uživam v tišini ali ob mehkem šumenja dežja, ventilatorjev. Sicer rad raziskujem in poslušam elektronsko glasbo ali nekaj čisto drugega, kar blagodejno deluje na moje telo.

Pred dvema letoma si sodeloval tudi s hčerko Milo, ki je zapela v božični pesmi skupaj z Lino Rahne. Kako je bilo sodelovati s hčerko in kako je bilo ustvarjati božično pesem za otroke?  

Čeprav večinoma časa ustvarjam eksperimentalno glasbo, mi produkcija božične pesmi sploh ni bila tuja. Nastala je zelo simpatična skladba. Ideja je nastala v času epidemije, ko je bilo vse zaprto, takrat so otroci po elektronski pošti pisali Božičku, ta pa jim je odgovarjal po videoposnetkih. Glasba, ki je spremljala celoten projekt, je bila delo Line Rahne, jaz pa sem se ukvarjal predvsem s tehničnimi stvarmi, kot je produkcija, miksanje in mastering. Z Milo pogosto ustvarjava kratke demo pesmice. Je zelo kreativna, in ker sem tudi jaz, se včasih zgodi, da se spreva že pred prvim taktom. Ko pa nama uspe pesem zaključiti, pa jo poslušamo še tedne. Najraje improvizirava, takrat v spontanih situacijah nastajajo male čarovnije.  

Kako se porodijo ideje za vse tvoje projekte? Od kod črpaš navdih?

Sem zelo eklektično bitje, zato moji navdihi prihajajo iz različnih koncev. Včasih iz otroške energije in humorja, ki je lahko obarvan tudi črno, ko črpam navdih iz naše groteskne realnosti in temačne prihodnosti, ki prihaja. V preteklosti sem se navduševal nad glasbo, ki je nisem razumel. Ko sem to glasbo imitiral, je ob imitacijah nastalo vedno nekaj novega. Danes se temu izogibam, saj si v samem startu rad koncepte postavim na glavo, da se znebim občutka, da koga posnemam. Ko sem tega osvobojen, sem končno lahko samosvoj, kreativen in sproščen.

Izdal si tudi album Pocket Music, ki je v celoti nastal na tvojem mobilnem telefonu. Kako si dobil idejo zanj?

Album je nastal leta 2014. To je bil čas, ko sem zelo aktivno koncertiral po vsej Sloveniji. Ker ne vozim avta, sem čas na vlaku porabil za ustvarjanje glasbe. Približno po dveh mesecih je nastal Pocket Music. Dokazal sem, da ne rabiš veliko, da si lahko kreativen, in da so pametni telefoni lahko zelo močna glasbena orodja, ki so danes dostopna že skoraj vsakomur.  

Si zelo kreativen, vedno ustvarjaš nekaj novega. Takšen je tudi tvoj najnovejši projekt, v katerem združuješ glasbo in likovno ustvarjanje.  

Bojan plays Bojan je spomin na čase analognih risank. V risanki Medved Bojan s tremi osnovnimi barvami domiselno ustvarja svoj svet. Ko sva s slikarjem Aleksijem Kobalom, ki mi daje navdih za tovrstne eksperimente, govorila o Jacksonu Pollocku in action paintingu, sem razmišljal, kako bi ta način slikanja lahko povezal z glasbo. Ker ponavadi moje ideje dozorevajo nekaj časa, svoja razmišljanja rad predstavim prijateljem, ti pa mi odpirajo še dodatne perspektive. Pred kratkim se je tako vse skupaj sestavilo in nastal je Bojan plays Bojan. Kot Bojan iz risanke tudi jaz uporabljam tri osnovne barve, ki jih nanašam na bobnarsko opno. Skozi zvok nastaja slika in ko je risanke konec, je slika končana. Vsaki unikatni sliki pripada še zvočni zapis, ki je nastajal istočasno s sliko in ki si ga v visoki ločljivosti lahko prenesete z interneta. Predstavitveni filmček, ki je v lastni produkciji nastal v garaži pokojnega očeta, je na ogled na mojem kanalu na YouTubu, slike, ki so nastale, pa so na prodaj.

Kmalu se s skupino Laibach odpravljaš na turnejo, kaj še načrtuješ v prihodnjih mesecih?

Po turneji bi se rad posvetil svojemu novemu projektu, ki je nadaljevanje mojih raziskovanj. Če se pošalim, bi mi bilo zelo zanimivo igrati na bobnarsko baterijo, ki jo je postavil sestavljavec pohištva, ki bobnarske baterije še nikoli ni videl. To je koncept, ki bi si ga želel bolje raziskati. Zanima me, kako drugače pristopiti do bobnov in činel, in sicer zaradi nove osebne izkušnje in v upanju, da bom našel nov zvok. Zanimajo me optične iluzije in povezava s preformansom, v katerega bi rad vključil še video maping. Želim si tudi več sodelovanj z umetniki z različnih področij, predvsem pa razširiti svoj umetniški izraz. Ponavadi mi idej ne manjka, tako da se takoj, ko bom imel spet čas, lotim novih vragolij.