The Killers po novem ubijajo z usmerjeno nostalgijo

THE KILLERS – Imploding the Mirage

The Killers so se mi od nekdaj zdeli odvraten bend. Pa saj drugačnih v Las Vegasu niti ne delajo. Njihov pop-rock mi zveni groteskno posiljen, čeprav je zvokovno premišljeno strukturiran, je produkcijsko trmasto prenasičen, v svoji melodični osnovi pa vendarle skrajno suhoparen. Če le spomnim na sodobnike in obenem sosede The Killers, na zasedbi Imagine Dragons ali Panic At The Disco! na primer, se omenjena lasvegaška genska izprijenost takoj pokaže kot skupina lastnost vseh. Las Vegas, pač – mesto, ki ga ne obiskujete z otroki, vsaj če jih imate namen vzgojiti v približno razumne, poštene in sočutne estete. A silovit obrat v dojemanju The Killers je na njihovem novem, šestem albumu Imploding the Mirage. Ta je presenetljivo dopadljiv. Res je, da karizmatični pevec in vodja skupne Brendon Flowers v refrenih večine novih pesmi še vedno nepoboljšljivo posnema fazon, ki ga je v osemdesetih vzpostavil sluzavi rockovski wagnerjanec Meat Loaf, toda praktično vsi ti sveži komadi The Killers so zvočno in stilsko oblikovani zaznavno bolj zanimivo, kot pa je dobršen del njihovega dosedanjega opusa. The Killers so po izjemno uspešnih dveh desetletij spoznali, da je vredno malce eksperimentirati. Ker je idejni domet zasedbe, kot opisano že prej, zelo omejen, so na vrsto prišle skladbe novih tipov. Ne gre za priredbe, bi pa te lahko označil kot "na četrt" priredbe. The Killers so v večini zmešali moko z okusom izbranih idolov ter lasten kvas in tisto neznosno klorirano lasvegaško vodo. Rezultat, vam priznam, ni slab, ni slab.  

Otvoritvena hitovska tema My Own Soul’s Warning bi bila lahko čudovita reminiscenca na zlate čase angleškega synth-popa. Težava je edino Flowers, ki spet vpije, kot da ga peljejo v zakol. Komad je kar dolg, a zaradi pevčevega frontalnega napada s presušenim tenorjem, zato trpimo sorazmerno krajši čas – in pesem samoopozorilnico na koncu le uspemo prebaviti. Tej sledi lirično podobno usmerjena in še ena zelo zračna skladba Blowback. Termiko na Imploding the Mirage pa naposled izdatno pospeši Dying Breed, tretji song v nizu. Ta je v svojem bistvu Springsteenova Born to Run, a inteligentno prepakirana za prodajo v 2020. Celo za The Killers značilna Caution se kot naslednja zdi nekam blažje zoprna. Flowersov glas v duet s K.D. Lang (pravilneje k.d. lang) ali v song Lightning Fields vstopi dopadljivo podoben Ivi Davisu, pevcu znamenitih avstralskih synth-pop prvakov Icehouse. Že na tej točki bi z veseljem sklenil, da mi je nova albumska stvar The Killers ljuba. A sta tu še dve postavki, mimo katerih ne gre, ne da bi pogledoval zavidljivo. Fire In Bone po enakem principu kot Dying Breed Springsteena simbolno oživi newyorške art-pop legende Talking Heads. Plus, še najboljši med vsemi. Running Towards A Place je ulita klasika a la Fleetwood Mac. Pa saj tudi drobni tisk na ovitku razkriva, da je bil ob nastanku te studijski gost The Killers nihče drug kot genialni Lindsey Buckingham.  

V kakšnih časih živimo? Da albumu The Killers namenjam štirico in me ob tem celo skrbi, ali jih nisem rahlo oškodoval.          

Ocena: 4