Bordo: Z izpraševanjem duše in srca do Medzvezdja

Tomaž, kakšno je tvoje glasbeno Medzvezdje, kot ga predstavljaš na pravkar izdanem prvencu Bordo? 

Tomaž Štular: Barvito, čutno, odločno potovanje v krogu imenitnih ljudi. 

Šesti singel Zakaj? ima vrhunski videospot, ki je v rekordno kratkem času nastal v produkciji SuperLunar. Pravzaprav gre za nekakšno aktualen historično-družbeni opomin, da se zbudimo iz modernih potrošniških "črno-petkovskih" sanj, ali kako? 

Tomaž Štular: Ja, da se zbudimo iz vsega kar nam sistem servira. Gremo v medzvezdje svojih sanj, potovanj, obljub, laži, iskrenosti. Da postanemo sami sebi opomnik.

Menda ne gre za konceptualni album, za sozvočje sodelujočih na albumu, ki so ti pomagali pri posameznih pesmih, izredno lepo potovanje, ki mu zaenkrat ni videti konca ... Kako gledaš na prehojeno pot in kakšni so občutki ob plošči, ki jo zagotovo odlikuje iskrena srčnost? 

Tomaž Štular: Že prehod iz angleščine v slovenščino pred tremi leti je bil zame kar velik preskok. Nato sodelovanje z Janezom Šterom, Tino Marinšek ter do danes, ko se je sestavil "živi" bend, ki pa je dodal svojo energijo in pesmim dal možnost, da se napijejo čustev in zaživijo na odru. Sem pa želel zaključiti svoje določeno obdobje z albumom in nato začeti novo poglavje. Vsi koščki se lepo sestavljajo in ravno to na koncu tvori lepo celoto. 

Pri tebi gre vedno tudi tako, da nikoli ne diktiraš glasbenikom, kaj naj igrajo temveč jim puščaš prosto pot v intrepretaciji. Koliko se ti to obrestuje v samem glasbenem procesu? 

No vedno ne. Večinoma diktirajo meni, jaz njim, mi pa vam. Sigurno pa svoboda, povezovanje med glasbeniki sproži proces, ki se ga težko ustavi. V nekaterih pogledih pri glasbi ni demokracije, seveda, če veš kaj delaš in kam greš. A ni vedno tako. Takoj ko človeka preveč usmeriš bo naredil en približek nečemu, kar nima hrbtenice. Če pustiš in predvsem zaupaš ljudem, bodo naredili nekaj, kar lahko skoči ven iz določenih okvirjev, preseneti in zaživi, kot je treba.

Tudi zato bodo štirje koncerti, ki jih imaš v decembru, 4., 5. in 7. decembra in konec leta v domačem Kranju, najbrž precej drugačni kot tisto, kar lahko slišimo na plošči?

Gre za akustično verzijo, kjer smo na koncu dodali še saksofon. Na čase se akustično kaotični ples sliši precej neakustično. Se mi zdi, da znamo pobegniti iz nadzorovanega obdobja in ravno to daje glasbi v živo poseben namen. En del plošče se bo predstavil na Izštekanih 25 v Kino Šiški, celotni album z dodatki pa v Mini Teatru 7.decembra, kjer se nam bo pridružila Maruša Štibelj. Gre za zvočno-vizualni dogodek v sklopu Dvocikla, ko se na odru v živo projecirajo kolaži, barve, podobe ...

Posebna pesem na plošči je Obljubim, ki je pravzaprav povzeta po skladbi Radioheadov I Promise, a vendarle ne gre toliko za priredbo kot tvojo interpretacijo tebi ljube pesmi, ki si jo v bistvu posvetil sinu?  

Ko napišeš svoje besedilo in ko ne gre za prevod, v to vložiš samega sebe, nekaj, kar je resnično. Takrat ne gre več za priredbo, ampak si pesem prilastiš, postane del tebe. V bistvu je to eno lepših besedil, ki sem jih napisal v zadnjih letih. Izvrstna produkcija in aranžmaji Petra Penka pa vse skupaj samo še lepo objamejo in potencirajo vsako izrečeno besedo. Čuden občutek, ko postaneš ponosen na priredbo, čeprav znotraj sebe veš, da to ni več. Mislim, da mi je pri ideji pomagala edina prevedena beseda in sicer Obljubim (I Promise), ki je močnejša kot sam original.