Borghesia: Glasba je danes kot dekoracija praznega časa

Borghesia velja za kultno domačo elektronsko alter-rock zasedbo, ki se je že na začetku 80. let navdušila nad elektroniko tistega časa in potem pomagala soustvarjati t. i. EBM (Electronic Body Music), nastala pa je že leta 1982 v Ljubljani iz alternativne gledališke skupine FV-112/15. To pomeni, da že počasi korakajo proti 40. obletnici. "Obletnice mi gredo precej na živce, tudi rojstnih dnevov ne praznujem. Vsak dan se mi zdi praznik, če imaš privilegij, da delaš s kreativnimi ljudmi, da z njimi nekaj ustvariš in da potem lahko rezultate dela predstaviš tudi drugim ljudem. Ne vem, če v življenju obstaja še kakšno večje zadovoljstvo," je prepričan vodja zasedbe Aldo Ivančić.

Zasedbi je blizu estetika podob prepovedanega, tabuiziranega in zatrtega, hkrati pa so bili nekoč prvoborci slovenske alternative skupaj z Laibachom in tudi razvijajoče se podzemne darkerske elektronske scene. Štirje albumi za eno najpomembnejših evropskih neodvisnih založb Play It Again Sam (PIAS) ter številni koncerti po Evropi pa pripovedujejo o tem, da so bili v bistvu bolj popularni v tujini kot pa na domačih tleh.

"Glasba je dandanes kot dekoracija praznega časa. Smo najbrž edina država v Evropi, ki nimamo svojih glasbenih nagrad, kar bi bilo zagotovo dobro za sceno in razvoj. Imamo nagrade za knjige, film, gledališče, šport, za vse drugo, samo za glasbo ne. Tudi oddaje o alternativni glasbi so vse ukinili, kot da obstaja samo mainstream, kar pa je žalostno. Če kritike ni, potem lahko ljudje delajo, kar hočejo. Četudi smo živeli v drugačnih časih, pa je bila scena precej bolj pluralna. Pri nas se ne goji kultura mitologije, da bi obstajalo neko osnovno spoštovanje do tistih izvajalcev, ki smo nekaj naredili in doprinesli h glasbeni sceni," je razmišljal Ivančić.

Pred desetletjem sta se ustanovna člana skupine Ivančić in Dario Seraval vrnila k skupnemu ustvarjanju glasbe, kar je potem rodilo povratniški album And Man Created God (2014), ki odraža brezpogojno ljubezen do zgodovine glasbe. Lanski album Proti kapitulaciji, ki je izšel pri založbi Moonlee Records, pa je prinesel na poeziji Srečka Kosovela temelječo retrofuturistično industrial art rock epopejo, s celo paleto različnih glasbenih občutij.

Zasedba je tokrat nastopila v vsem svojem udarnem blišču, z minimalističnimi projekcijami vred, čeprav brez Daria, saj mu zdravstveno stanje ne dopušča več petja v živo. "Dario ima težave s pljuči in ne more več peti v živo, zato smo našli Iva, ki nam je všeč, kako poje, tudi njemu je všeč ta vloga in vse deluje zelo dobro. Dario je še vedno z nami, včasih zapoje kako pesem, sicer pa je še vedno član zasedbe, je pel na plošči," nam je pojasnil Aldo.

Prvi del koncerta so tako posvetili novi plošči Proti kapitulaciji, skozi pesmi pa briljantno in z vsem možnim zanosom prenesli Kosovelova sporočila, ki so še danes zelo pomenljiva in aktualna. "Pri mlajših generacijah najbolj pogrešam upor, danes je vseprisotna nekakšna apatija, sprijaznjenost, dovolj je, če stvari 'všečkaš'. Identitete upora ni, vsi so ujeti v potrošništvo. Dober delavec je dober potrošnik, kot smo povedali že na prejšnji plošči. Zato smo se lotili Kosovela, njegove pesmi so nastale sto let nazaj, a se še danes kako aktualne in relevantne," je prepričan Ivančić.

Po uri koncerta pa je prišel čas za "žur", saj so zaigrali stare pesmi Tako mladi, Ni upanja, ni strahu, Noćne šetnje, Goli uniformirani mrtvi, Divlja horda in Mali človek, ki pa so jih izvedli v moderni in prenovljeni različici, a tako, da niso izgubile prvotne privlačnosti in udarnosti.

"Težko ocenjujem samega sebe, najbolj pomembno je, da se tudi glasbeno razvijamo. Koncert je iz dveh delov, ki se precej razlikujeta. Na živce mi gre, če nekdo imitira sam sebe, če se delajo reunioni in da potem nastopijo v smislu, se še spominjate, in skušajo ponavljati, kar je bilo nekoč. To mi gre res na živce. Ponosni smo na tisto, kar smo delali prej. A nismo več to, kar smo bili, ne po letih, ne drugače, zamenjale so se države, potni listi. Prej smo živeli v srečnem socializmu, zdaj v srečnem kapitalizmu. Nekoč smo bili neprilagojeni, danes pa smo še bolj," nam je za konec še povedal Ivančić.