'Slovenska jazz scena je izjemno majhna, a raznolika in to je njena prednost'

Ko sem odraščal, sem igral saksofon v raznih orkestrih in skupinah in pri tem občudoval veščino improviziranja. Nekaj magičnega je bilo v tem, da je nekdo lahko kar na licu mesta, pravzaprav iz rokava potegnil melodije, ki so bile prave za tisti trenutek. Če bi igral kitaro, bi me verjetno zaneslo v bolj rokerske ali metalske vode, saksofon pa je bil v takih zasedbah bolj kot ne okrasek; spomnim se recimo koncerta skupine Dog Eat Dog v Hali Tivoli v Ljubljani leta 1996, oni so imeli saksofonista, ki je imel samo par solo vložkov. V srednji šoli sem bil del skupine Bulba Sao, ki je kombinirala neke vrste instrumentalen funk z metalskim zvokom, ko sem se vpisal na fakulteto, pa sem želel razviti znanje improvizacije in se vzporedno vpisal na jazzovski oddelek Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani. Iz neke povsem utilitaristične namere, da bom razširil svoj improvizacijski besednjak onkraj pentatonike, se je prek poglabljanja v tradicijo v meni rodila ljubezen do jazza. Že prvo leto v Ljubljani leta 2001 sem slišal kvarteta Charlesa Lloyda in Wayna Shorterja, naslednje leto pa sem obiskal še jubilejni festival Umbria Jazz, ki me je zaznamoval doživljenjsko.

Čas na konservatoriju v Amsterdamu je bila hkrati eksplozija vplivov, širjenja obzorja, pa tudi čas zbranosti in iskanja osebnega izraza. V mestu vrvi kreativna glasba, od sredinskega jazza do najbolj eksperimentalnih zvočnih praks. Takrat so se ti izrazi ravno počasi prelivali po celi Evropi in do Slovenije, imel sem pa občutek, da je vseeno Amsterdam izjemno močan v svetovnem merilu in da se za glasbo in kulturo nasploh porabi za nas nepojmljiva količina denarja. Ta blišč se je za časa mojega bivanja tam kazal v izgrajenem Muziekgebouw z novim Bimhuisom, izgradnji novega konservatorija, novega filmskega muzeja Eye, prenovi Rijksmuseum. Obdobje pred krizo 2008 je dajalo občutek, da je vse mogoče, letno so se pojavljali novi festivali, recimo Minimal Music Biennale. Srečal sem se s tradicijo klasične elektronske glasbe in s tradicijo jamajške soundsystem kulture v amsterdamskem NDSM. Kot zaprisežen kolesar sem se res počutil doma in nisem razmišljal, da bi zapustil mesto, dokler ni moja generacija glasbenikov predvsem zaradi finančnih razlogov zapustila Amsterdam in se preselila v Berlin. Leta 2011 sem jim sledil tudi sam, a sem v Berlinu ostal samo za kakih osem mesecev.

Nizozemska jazz scena je toliko večja, da je primerjava skoraj nemogoča. Pri določeni kritični masi glasbenikov se kvantiteta spremeni v kvalitativne razlike v smislu večjega profiliranja posameznikov. Ožja specializacija pomeni jasnejši glasbeni izraz in boljšo prepoznavnost. Primeri recimo iz stare, srednje in mlajše generacije: Han Bennink, Jesse van Ruller, Ben van Gelder. To so takoj razpoznavni glasovi, ki presežejo nacionalni okvir in se umeščajo v svetovni vrh. Slovenska jazz scena je izjemno majhna, je pa vseeno raznolika in prav v tem je njena prednost. Vsak jazzovsko glasbeni izraz lahko potencialno pade na plodna tla. Z vidika golega preživetja je v Sloveniji lažje biti glasbenik kot na Nizozemskem.

No, v Sloveniji je lažje, ne morem pa reči, da je lahko. Vsak poklic samostojnega podjetnika je zahteven, ker se moraš poleg svojega dela ukvarjati še z iskanjem posla, promocijo, logistiko. Vedno si nekoliko razpet, loviš ideje in projekte za pol leta v prihodnosti, rešuješ logistiko sedanjosti, plačila iz daljne preteklosti te pa počasi dohajajo. Nikoli ni vse ok, ampak je ravno to edino ok, če ne preneseš dolgih hodnikov in zdolgočasenih sodelavcev. Samo z ustvarjanjem res težko preživiš, vedno je zraven vsaj nekaj pisarniškega dela: korespondence, prijave na razpise Ministrstva za kulturo, promocija in vabila na tvoje dogodke. Lepo je, če se to ne zažre preveč v čas, ki ga potrebuješ za svojo veščino in kreativnost.

Že pred študijem v Amsterdamu sem poslušal veliko glasbe, ki je temeljila na elektroniki ali efektiranih inštrumentih. Všeč so mi bili Nils Petter Molvaer, Eric Truffaz, Aphex Twin, Björk in veliko alternativne glasbe, ki se je v devetdesetih vrtela na MTV. V sklopu študija sem obiskoval predmet Live Electronics, ki se je osredotočal najprej na živo vzorčenje, nato pa na program MAX, izjemno odprto platformo za zvočno procesiranje. Po tej izkušnji nisem več želel združevati tradicije in sodobne tehnologije. Veliko ljudi pa je ravno to počelo in še počne, kar v praksi pomeni recimo igranje bebop pasaž ali naučenih vzorcev skozi serijo efektov. V tem nikoli nisem videl nič novega ali zanimivega, ampak zgolj poskus 'ostati v koraku s časom', pri čemer so to počeli že Miles Davis v 70. in Michael Brecker v 80. letih. Mene pa bolj zanima, kam te sama elektronika lahko pripelje, zvok neznanega kot vodilo, ki poraja nov izraz in spremeni tvoj način igranja.

Ta umetniška rezidenca na JFL je bila zame velika čast in tudi velik izziv. Želel sem si predstaviti tri zasedbe z različnim in novim repertoarjem, zato je bila izkušnja neke vrste katalizator kreativnosti. V kratkem času sem namreč moral sproducirati veliko glasbe, organizirati vaje in še sebe spraviti v formo, da sem to lahko odigral. Tina Lešničar me je k sodelovanju povabila konec marca, se pravi sem imel tri mesece časa za vse. K sreči sem lahko računal na ljudi, ki jim popolnoma zaupam in jih cenim: Jozef Dumoulin, Elvis Homan, Pasquale Calò, Kristijan Krajnčan, Luigi Vitale, Goran Krmac in Tomaž Gajšt.

Zdi se mi, da je današnja generacija mladih jazzistov približno štiri leta pred našo, kar pomeni, da se že v času srednješolske izobrazbe ukvarja z izzivi, s katerimi smo se mi spopadali na fakulteti. Že srednješolci oblikujejo zrel ton, se ukvarjajo z reharmonizacijami, transkribirajo sodobne jazz glasbenike in dovršeno razvijajo solo. Navkljub mitom o raztresenosti generacije Z sam vidim veliko zbranosti in predanosti inštrumentu, predvsem pa so trendi z bliskovito hitrostjo distribuirani po celem svetu, zato so vsi 'na tekočem'. Po drugi strani pa se celotno družabno življenje seli na splet, kar pomeni manj druženja in posledično manj infrastrukture, ki to druženje podpira. Leta 2012 je imela Ljubljana najmanj štiri redne jam sessione tedensko, zdaj recimo komaj kakšnega.

Z Etceteral nastopamo in predstavljamo novi album Kimatika, ki je izšel pri založbi Glitterbeat. Nastopili bomo na Švedskem, Hrvaškem, v Nemčiji, Italiji, v Ljubljani pa na obletnici Kina Šiška.