Carji karantene

1. RECYCLEMAN – Karantena Car

Funka polna banka! To mi deli, legenda, o ja. Karantena Car je vsak. Recycleman je čas izolacije povzel zelo natančno. Beat je mističen, kar malo bluesovski. Karantenska ali karantensko carska klima spominja na MC 900 FT Jesusa in njegovo poznonočno himno The City Sleeps. Kaj dosti se, seveda, ne zgodi; ker se v karanteni niti ne dogaja veliko, logično. Recycleman aka Dalaj Eegol in ex Ali En gre z mislimi v preteklost. Kot vsi. V nekaj zavihkih se blago reciklirajoče naveže na Onostranca: "Kje je regrat njiva", "Ga objavim krasno", "A ha, a ha, a ha (iz Heavy Les Wanted plus Ali En klasike Ljubljana Dans La Place), "Penso positivo" pa itak. Modra je tista, ki pravi, da bomo imeli na korono debele spomine. Če je v artistovi preroški ekološki Naj firma dela zmagal "Direktor s fotelja, ki ga boli k., sam da firma dela", smo zdaj zmagovalci mi: "Ja, full obvladam, sej cew lajf sem vadu, da lahk zdejle zmagam!" Houk. 

Hešteg #Kwa ima neposredno navezavo na nov album, ki ga Recycleman pahne ven vsak čas.

Ocena: 4,5

2. 1975 – If You’re Too Shy (Let Me Know)

Mulariji se že ne pustim nategnit'! Takoj sledi kviz vprašanje? Od kod so jemali, pri kom so se zgledovali? Od 0:48 naprej poslušamo kaj, pravzaprav? Run Like Hell od Pink Floyd. Sedi, pet! Fenomenalno predrzni, a ljubki, da bi jih imel namesto blazine. In očitno navlečeni na diskografske zbrike svojih staršev. Naj se vrli Manchesterci le zagovarjajo, da jih prevzema muzika, ki jo je v osemdesetih letih minulega stoletja snoval David Bowie, ali pa Avstralci Icehouse, ali pa celo Italijani Pooh. Pomembno je to, kaj črvsta pop melodija in ta širok zvok po vzoru slavnega ameriškega dvojca Hall & Oates, vključno s posrečenim saksofonskim solom, vzbudita v milenijskih, tj. v sveže muzike najbolj lačnih ušesih. Ni dvoma, da bodo The 1975 s tole uspešnico še bolj popularni, pri čemer je zanje še zlasti v tem kariernem razdobju ključna nadgradnja njihove prepoznavnosti v ZDA. Upam, da jim uspe. Skep. Včasih se res zdi, da se svet malo, vsaj malo zavrti tudi nazaj. Saj paše, mar ne. 

p.s. Opomnik Music For Cars, ki ga je uvodoma zaznati v levem zgornjem kotu kadra, spomni na njihov sedem let star mini-album, še bolj pa na namembnost If You’re Too Shy. The 1975 maja izdajajo četrti album Notes On A Conditional Form, ki bo definitivno šik.

Ocena: 4,5

3. KÜHLSCHRANK – To ni tvoj svet

Vedno preseneti. In to z dobrim. Kühlschrank aka Simon Fugina ima rad poln, skoraj gotski, a vseeno nikoli Siddartovsko natupiran moderno-rockovski zvok, ob tem, da je njegov vokal konstantno miren in dosledno prijazen. Ta Ivo Mojzer ali pa še bolj Tomaž Pengov v glasu ljubljanskega glasbenika, ki se, kakor razumem dinamiko njegovega skrajno senzibilnega songovskega opusa, brez izrazitejših komercialnih ambicij oglasi vsake toliko, se mi zdi izjemen. Izjemen smislu, da prav Kühlschrank predstavlja tisto zelo dragoceno "nekaj vmes" – med (pre)zahtevno domačo alternativo ter hitro-pop-tekočim trakom, na katerega dodajam tudi vse znaneže, ki lastnih izrazov do svojega poslednjega diha ne bodo več spreminjali. 

Kühlschrank ali slovenski The National ni tak. Odličen je tudi v bolj baladnih vibah. 

To ni tvoj svet je prav gosposki song. Krepko te prime, odnese daleč, in kjer te odloži, se počutiš kar malo blaženega. Zelo dobro. Hočemo še več.

Ocena: 4

4. SUPAGROZNY – Bog vojne

Tole je pa turbo! Okej. Stara raperska šola se je zganila in na plano zvlekla termin boom bap, kar označuje zgodnja hiphop pr'bijanja po načelih KRS One in njegove vojske. Vsi vemo, da je Mirko Vorkapić aka MirkoGrozny  skupaj s producentom DJ Supastarom ali brez njega – od fundamenta in nazaj "real". Naš prvak v tajskem boksu rime sipa kot šute v visečo vrečo. Ima pa Mirko, ker je novinar, vedno na zalogi te velike ideje, najprej o resnici, nato o pravici, sledi etika, tej pa vsa revolucionarna poetika. A ne le to. Kdor je s srcem pri borilnih veščinah, je duhovno razsvetljen oz. mu o môči volje in pomenu meditacije influencerke nimajo kaj pridigati. Bog vojne je fantastična poema, kakršnih slovenski rap nima v izobilju. Mirko v tej opisuje svoje športne in druge idole in te postavlja v zanimive historične vloge ter povezuje z biografskimi refleksijami. Konkretno in zelo dopadljivo. Stara hiphop šola – yes; za nujen razmislek o položaju "tu in zdaj" – yes, absolutno nujno.

Ocena: 4,5