Carmen manet: Pesem nosi s sabo vsak, ki se ga glasbena umetnost dotakne

Carmen manet pomeni "pesem ostane", pesmi so torej v vas, ki jih pojete, ostanejo pa v ušesih poslušalcev, ali pesmi tudi vsaka pevka posebej nosi v srcu, v duši?  

Eva: Tudi v pljučih, ledvicah in ostalih organih. Carmence (pevke iz zbora) smo skupaj pele že, ko smo obiskovale Gimnazijo Kranj. Ko smo zaključile maturo, se je končalo tudi sodelovanje z Dekliškim pevskim zborom Gimnazije Kranj, takrat še pod umetniškim vodstvom Primoža Kerštanja. Z dekliškim zborom smo veliko dosegle in se močno povezale tudi kot skupina, zato je padla ideja, da bi skupaj prepevale tudi po končani gimnaziji. Iz tega izhaja naše ime, saj je na takšen način pesem za nas ostala. Pesem nas druži, veže skupaj, z njo pa smo kot zbor tudi zaživele. Prevod našega imena seveda skriva različne interpretacije, zato se z njim lahko poistovetimo različne skupine ljudi. Enako je z našo glasbo – upamo, da ob poslušanju vsak najde nekaj zase. Pesem nosi s sabo vsak, ki se ga glasbena umetnost dotakne – to pa je lahko tako izvajalec ali poslušalec. 

Na koncertih posežete po najglobljih čustvih človeške duše, kako vam to uspeva, v čem je trik, skrivnost?

Eva: To je zelo lepa pohvala. Primož od nas pred odhodom na oder vedno zahteva le to, da uživamo. Samo če uživaš sam, lahko s tabo uživa tudi občinstvo. Prizadevamo si, da bi to energijo, ki jo na odru čutimo med sabo, izstrelile tudi v dvorano. Mislim pa, da nam to uspeva zato, ker smo iskrene v tem, kar delamo. Naš namen je, da občinstvu nekaj damo. Da je to nekaj več od samo lepo in pravilno zapete skladbe. Namreč, lahko da so note do potankosti točno zapete, intonacija zbora stabilna, dinamika fraz do popolnosti enaka tisti, ki je zapisana v partituri, pa lahko izvedba še vedno izzveni prazno. Zato popolne izvedbe ni. Zborovsko petje je umetnost, ki se rodi iz interpretacije. Za slednjo je v največji meri zaslužen Primož, ki zelo dobro ve, kaj želi izvabiti iz nas in kako to storiti. Punce se dobro razumemo in zdi se, kot da nas vsaka izkušnja, še bolj poveže. Vaje so sproščene, a usmerjene v skupen cilj. Primož vedno izbere program, ki ga vzljubimo: pa gre lahko za ljudsko, sakralno, pop, jazz, ali kar koli drugega.   

Primož, kako vam uspeva "krotiti" 33 žensk, 33 različnih osebnosti, 33 različnih svetov?

Primož: To vprašanje se mi zelo pogosto zastavlja. Vse punce so pri zboru z istim ciljem, da skupaj naredimo dobro glasbo in čarobne trenutke na vajah, koncertih, tekmovanjih in krmariti med temi svetovi mi ne predstavlja nobenih problemov. Ko pa je govora o "ženskih" težavah recimo, kako bodo oblečene, pa jim to z veseljem prepustim in se umaknem.  

Novi album nosi naslov Apollo 18, v čem je simbolika, ima cela plošča "nadzemeljsko-vesoljski" pridih? 

Eva: Apollo 18 nosi naslov po istoimenski skladbi, ki jo je za nas napisal Samo Vovk (tudi avtor evrovizijske Ta na Solbici). Apollo 18 je noviteta, ki govori o plesu planetov oziroma plesu dveh zaljubljencev. Tako besedilo, ki ga je napisal Marko Rijavec, kot glasba imata mističen pridih. Na plošči bosta tudi obe skladbi, s katerima smo nastopale na izboru za evrovizijski zbor leta. Poleg tega smo posnele še dve slovenski skladbi izpod rok Frana Gerbiča in Ambroža Čopija. Ostalo so dela tujih skladateljev, večinoma iz baltskih in skandinavskih dežel.

Pesmi naj bi bile "iz domovine, tujine, preteklosti, prihodnosti, iz srca", prav vse pa se dotikajo neba. Kakšen pa je torej način, da pride do stika z vsemogočnim? 

Eva: Če to vprašate pevko Carmen manet, boste vedno dobili isti odgovor – pesem. Pesem, glasba nam predstavlja način in hkrati medij, s katerim izraziš tisto, kar mogoče na drugačen način ne zmoreš ali ne znaš. Zdi se nam, da nas vse pesmi iz Apolla 18 odtrgajo stran od realnega sveta. Če hočete, Apollo 18 lahko predstavlja ladjo, ki nas odpelje v vesolje, spomine, sanje, pravljice.

Na prvem tekmovanju za evrovizijske zborovske pevce v Rigi v Latviji ste navdušili strokovno žirijo in postali Evrovizijski zbor leta 2017. Kaj vam to pomeni in kakšna odskočna deska vam je bila to za naprej? 

Eva: Izbor za Evrovizijski zbor leta 2017 v Rigi je bila izkušnja, ki si jo bomo zapomnile za vse življenje. To so bili nori občutki. Latvijci so resnično pripravili odličen zborovski šov. Ker je bilo to prvo evrovizijsko tekmovanje za zbore, pravzaprav nismo bile prepričane, kaj pričakovati. Naslov, ki smo ga z zmago pridobile, nam je ogromno prinesel predvsem na prepoznavnosti. Nismo imele pojma, da bo tekmovanje spremljalo toliko ljudi. Pred Evrovizijo smo priložnosti za nastope iskale same, zdaj pa povabila kar dežujejo z vseh koncev Slovenije in tujine. Teh se je nabralo toliko, da moramo na žalost precej povabil tudi zavrniti ali prestaviti na naslednje leto, saj želimo poleg nastopov redno vaditi in se razvijati kot kvaliteten zbor. Zato bo celovečerni koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, 19. junija edinstvena priložnost, da nas pred pričetkom poletja slišite peti v Ljubljani.

Kaj pa načrti za v bodoče?

Eva: Že omenjeni samostojni koncert je eden izmed poglavitnih ciljev letošnjega leta. Na isti dan izide tudi naša plošča, ki smo jo snemale v začetku maja. 24. in 25. avgusta se nato odpravljamo na Noč zborov v Bruselj. To je festival, kjer so v preteklosti nastopale same vrhunske skupine (od Dunajskih dečkov, zbora Rdeče armade do znanih vokalnih skupin kot so The Real Group itd.) in zato smo počaščene, da smo letos lahko zraven. Tam bomo predstavile najboljše iz našega slovenskega repertoarja. V letu 2019 se nam obeta povsem nov projekt, o tem pa več, upam, naslednjič ...