Cass McCombs pogreša Kalifornijo

Tudi če se Cass McCombs, kalifornijski indie rocker, na enajstem albumu vrača med spomnine, ga lahko še vedno označujem kot trubadurja, pevca ljubezenskih songov. Interior Live Oak je pogosto dylanovsko ponotranjena pesmarica o fenomenu, ki ga opisujemo kot, "dom te čaka, pa najsi si si novega za dolga leta našel daleč proč". Mehkobne kantavtorske robove ima tretjina songov na McCombsovem novem delu, ki sledi lani izdani kompilaciji njegovih zgodnjih uglasbenih poem Seed Cake On Leap Year. Senzibilni 47-letni glasbenik je namreč rodno Kalifornijo, natančneje okolico San Francisca, nedavno zamenjal za newyorški Brooklyn. In šele tam začel romantizirati ameriško zahodno obalo ter tamkajšnjo sproščenost, ki nikoli ni bila brez posebnosti. Interior Live Oak - avtohtona vrsta kalifornijskega nizkoraslega zimzelenega hrasta - je še vedno značilna nežna indie rock postavka. A zaradi izdatne dolžine (16 pesmi) so tudi občasne klavirske spremljave, ne le kitarske, avtorjevega umirjenega glasu zelo dobrodošle. Dinamika celote je tako zlahka ustvarjena. Izrazit kontrast med art rockovsko balado Priestess, ki otvarja album, in njegovim skorajda jeznim novovalovskim in distrozičnim naslovnim songom kot zaključnim, odkriva očarljivost narativnih razlik. Hitična in mandolinsko ozaljšana Peace McCombsa predstavlja v njegovi najbolj klasični pozi. In prav z njo se trajna pesnikova ljubezenska povezanost s Kalifornijo dokončno odstre. Beli blues, mestoma soroden z zgodnjimi Dire Straits, se cedi iz komada Miss Mabee. Avtocestno hiteča Asphodel, poetično posvetilo obelisku ob vhodu v stolpnico San Francisco TransAmerica Pyramid, zaznamuje sredino albuma, igriva Juvenile, z nekaj več elektronskega okrasja in melodikino glavno frazo, pa njegovo drugo polovico. Izstopa sedemminutna mini epska Lola Montez Danced The Spider Dance. V tej se avtor, za nameček še s finalnim mističnim kitarskim solom, navezuje na ikonsko plesalko in kurtizano Lolo Montez, ki je sredi predprejšnjega stoletja najprej očarala evropske visoke in artistične kroge, nato pa tudi nastajajočo kalifornijsko buržoazijo. Dvopomenska I'm Not Ashamed je še ena McCombsova unikatna žametnost. Privlačen opis odtujenosti in samote v novem habitatu srečamo še v verzih pesmi I Never Dream About Trains, posrečeno prijazno pa izzveni skoraj evergreenovsko zastavljena Strawberry Moon, ki bi ji dodatnega barskega šarma kaj lahko dodal tudi kak Tony Bennett. Groove prvopostavljenke Priestess je nenazadnje mestoma podoben cinematičnosti komadov priljubljenega teksaškega - največkrat instrumentalnega - tria Khruangbin. Medtem ko krepak delež ostalih zastopajo variacije na kalifornijski folk-rock. Cassa McCombsa, ki ustvarja in izdaja malodane že četrt stoletja, gre tako pohvaliti tudi tokrat. Pa čeprav se mu v tem primeru uspešnica kot je bila tista Opposite House (album Mangy Love, 2016) ni utrnila.