DEMI LOVATO - Dancing With The Devil
Res je grozno, če se mlad človek zapusti, izgubi nadzor nad sabo in se nekajkrat napije, enkrat celo do nezavesti. Nič kaj okusno ni, če nato končno malo streznjen slavni pacient diagnozo svojih zdravnikov prevede v trojni infarkt. Še bolj nebodigatreba pa je to, da zvezdnik ali zvezdnica s svojim izrednim žrtvovanjem - morda pa vendarle prefabriciranim, ops, to pa že ne - v poduk vsem naokoli teži in najeda do te mere, da vsakdo, še tako priseben, ki je izpostavljen tej patetični radiaciji, te ne zdrži več - in se ga od vseh hudega nacuka še sam. Najbolj bizarna pa se zdi namera, da se nato “čudežno preživeli” in kobajagi ultra trezen spravi svojo unikatno, poudarim, blazno unikatno izkušnjo predstaviti v obliki pompoznega pop albuma. Ko bi si Demi Lovato le upala pomisliti, kaj si ob tem mislijo Štajerci, Dolenci ali pač Slovenci, kaj šele Balkanci. Analiza šestega albuma ameriške superzvednice se mora začeti s podatkom, da je Lovatova že dve leti klientka najbolj uspešnih glasbenih managerjev Scooterja Brauna. Newyorčan skrbi tudi za poklicne akcije Justina Bieberja in Ariane Grande. Če imata slednja vsaj malo lastnega glasbenega okusa, ga Demi Lovato preprosto nima. Zato se lahko z njeno glasbeno dediščino, še bolj pa z njeno pevsko karierno balina po mili volji. Dancing With The Devil je dokaj kičasta, predolga, skratka prenaporna zbirka povečini nedomiselnih in klišejskih pop ali R&B/pop songov, ob tem, da pevkin občasno zadovoljivo intenziven, pa čeprav po barvi skrajno zoprn glas, v primeru le dveh pesmi (od skupno devetnajstih) uspe doseči stopnjo, ki je tam blizu povprečja. Lovato ne more biti Adele, pred Grandejevo se itak lahko skrije takoj, trajno je skopa organske miline, ki krasi Taylor Swift. Tako ji preostane le, da čez neinovativne melodije, a vsake toliko resda premišljeno zaranžirane kompozicijske sklope, vpije, kot da je sodni dan ravno danes. Če je dovoljšna zastopanost bolj veličastno orkestriranih kompozicij na sedmem albumu Demi Lovato logična, pa gre lahko takoj v kanto za smeti vsaj šest ali sedem čudaških kvazi poskočnic (15 Minutes, My Girlfriends Are My Boyfriend itd.), ki bi jih, si upam trditi, sleherni glasbeni polestet zaobšel v velikem loku. Lovatovi se kaj takega (spet) ni posrečilo. Res dober komad je edino The Art of Starting Over. Ta song z odkritim potovalnim značajem pristoji vsaki priložnosti. Njegovo lahkotno funky podstat čudovito nadgradi set sinkop pridelanih na wurlitzerjevem pianinu, ki spretno pričarata vonj po Kaliforniji ali blaženih songih Burta Bacharacha oziroma ikonskih jazzy art-pop bendov kot sta bila Steely Dan in Supertramp. Malenkost slabši, a še vedno sproščen in dopadljiv je The Kind Of Lover I Am. Tej popevki zelo pomaga dejstvo, da se je Demi vokalno loti skrajno nezainteresirano. Sodba o novem albumu Demi Lovato je na dlani: obupno cenen, čeprav vzet s trgovske police, kjer naj bi bile zbrane izključno imenitnosti.
Ocena: 1,5
KOMENTARJI (33)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.