Chris Brown še kar naprej sam proti vsem

Dilema o tem, ali ima Chris Brown za pasom že pripravljenih za izdajo novih trideset komadov, je povsem odveč. Tri leta po predstavitvi dela 11:11, ki je bilo Brownovo enajsto zaporedno, najbolj plodovit ameriški soul-pop solist nastopi znova. Album Brown ima v primerjavi s pevčevimi predhodnimi tremi stilsko občutno širši tloris. S svežim kontingentom 27-ih songov se Chris Brown nasloni tudi na pop, občasno izstopijo kitarski vložki. Otvoritvena elegija Leave Me Alone, ki je Brownovsko kar značilno namenjena samemu sebi, je strukturno dovolj domiselna. Marsikoga bo spomnila na jazzy fontane, ki jih na koncertih v svoje zimzelenke zlivajo, na primer, Toto. Po evropski pop nomenklaturi, ki jo Brown najbrž ne pozna, pa je Leave Me Alone zelo primerna za razveseljevanje navijačev Tonyja Cetinskega oz. Eros Ramazzottija. Zvezdniški producent Metro Boomin je vknjižil še eno cvetko. A za potrditev Brownove temeljne ekspresivne biti je v nadaljevanju albuma še obilo prostora. Notorični ekscentrik ga izkoristi pričakovano oportunistično. Delno z emuliranjem svojega idola Michaela Jacksona oziroma njegovega neformalno prvega naslednika Usherja, delno pa z navezovanjem na prevladujoče trende. Docela pomenljiv je posnetek Call Your Name, ob tem, da je prva tretjina le-tega po meri gostitelja, preostanek pa uzurpirata vroči ameriški reperki Sexyy Red in Glorilla. Izkaže se, da je song preprosta lepljenka dve slogovno različnih etnij. Praktično enako zgradbo ima dopadljiva Red Rum, kjer se kot raperski solist izkaže YoungBoy Never Broke Again, a kaj kot ta osupljivo vehementno zapopade fazon svojega malika Lila Waynea. Hate Me in Fallin' sta klasični R&B teksturi z lepo urejenim vokalnim režimom. Podobno kot tistih par, kot jih najdemo na februarja izdani albumski novosti Bruna Marsa. Najbolj nebodigatreba med vsemi na albumu Brown je song Fuck and Party. Ta amapianovski poskus sicer izzveni prijetno in začetno zelo mirno, celo nežno. Toda dancehallovski vložek jamajškega zvezdnika Vybza Kartela je porazno banalen in butast. In še več. Zapeta vsebina znova odpira debate o tem, kako je mogoče, da je Chris Brown, obsojenec za nasilje na ženskami, konkretno nad svojim nekdanjim dekletom Rihanno, ostaja tako nepoboljšljivo predrzen. Morda je pevčevo edino opravičilo za vztrajanje pri mačistični neskromnosti 7.mesto, ki ga je album Brown dosegel na ameriški lestvici. Pri čemer gre del tega visokega komericalnega izplena - še enega v Brownovi izjemno donosni karieri, ki traja že polni dve desetletji - povezati tudi z aktualnim bopikom o Michaelu Jacksonu ter izrazno sorazmerno skromno akcijo konkurenta Marsa. Naslovnica tega albuma je Brownov portret v Jacksonovi pozi z ikonskega Thrillerja. Zanimivo, Mars je na četrto albumsko delo The Romantic zavedel komaj devet songov. Brown pač 27. S pripombo, da je iztek pričujoče novosti, tj. zaključna tretjina idejno povsem zanič, izvedbeno pa pravzaprav en sam nenavdihujoč semi-baladni soularski jok. Svetla izjema je poskus Colours, ki hinavsko leze proti opusu The Weeknda. Nazadnje naj zaradi bohotne zvočnosti pohvalim song For The Moment, ki poseduje nekaj več magnetizma. A še vedno velja: pri Chrisu Brownu nič novega.