Čudovito bizarni svet Tilla Lindemanna

Kot vemo, je pevec Till Lindemann, ki bo januarja dopolnil 63 let, pred dobrim desetletjem ustanovil super-duo projekt Lindemann, skupaj s švedskim multiinstrumentalistom Petrom Tägtgrenom, s katerim sta izdala dva albuma Skills in Pills (2015) in F & M (2019). Lindemann ima od leta 2020 samostojno zasedbo, v kateri mrgoli brkih plavolasih lepotičk, album Zunge iz leta 2023, pa je letos dobil predelano različico Zunge 2025.

Če pregovorno Lindemanna poslušajo predvsem ljubitelji njegove matične zasedbe Rammstein, je dejstvo, da je bilo tokrat pred in v zagrebški Areni občutiti precej manjši naval, tako da o gneči ni bilo mogoče govoriti. To se je opazilo tudi v notranjosti dvorane, ki je bila morda tretjinsko zapolnjena. Njegova pričujoča turneja Meine Welt, pa nas dobesedno potegne v njegov svet. To je svet debelušk, mesenosti, perverzne spolnosti, nasilja in veliko krvi. Vse za dober šov. Človek dobi občutek, da je bilo vse, kar je počel v Rammstein, pravzaprav samo predjed za to, kar lahko doživimo na njegovem samostojnem koncertu.

Lindemann se je na tej turneji odel v zlato-črne odtenke, skupaj z blond irokezo, že pri prvi pesmi Fat, pa mu družbo delata nuni, ki se nato slečeta do spodnjega perila, gre pa za njegovi seksi plesalki, ki sta se odeli v debeluški, a poskrbita za seksi gibe in zapeljivo plesanje. Šov tokrat ne temelji na ognju, kot je to običajno pri Rammstein, temveč bi se lahko dejalo, da nas popelje skozi perverzije in vsakršne ekstremnosti norega umetnika, za katerega se zdi, da je nenasiten, da mu ni nikoli dovolj. Dovolj krvi, nasilja ali najbolj divjih spolnih izprijenosti.

Tudi zato so bila na vstopnicah natisnjena opozorila, da koncert lahko obiščejo samo polnoletne osebe. Zelo očitno je to postalo pri pesmi Golden Shower, kjer so bile projekcije obritih, "cvetočih" ženskih mednožij in seveda nazornega škropljenja, ki se seveda nanaša na sam naslov pesmi. Da zna pevec zadeve tudi umiriti, je pokazal s pesmijo Tanzlehrerin (učiteljica plesa op. a.), ko je njegov kitarist poprijel za akustično kitaro, sam pa je lepo, tako kot zna, odpel baladno pesem s svojim mogočnim baritonom.

Pesem Blut (kri op. a.) je avditorij obarvala v rdečo barvo, napolnjeni (sprednji) del parterja pa so škropili z razprševalci z vodo, ki je simbolizirala kri, četudi morda večina obiskovalcev ob zunanjih temperaturah okoli ledišča, morda ni pričakovala mokrega presenečenja v predbožičnem času. Za seksi elemente šova sta poskrbeli predvsem njegovi plesalki, ki sta se praktično za vsako pesem prelevili v novo zapeljivo, bolj ali manj slečeno, opravo, klaviaturistka pa je po potrebi pokazala tudi svoje spretnosti plesa ob drogu.

Pri skladbi Allesfresser ("vsežerec" op. a.) so šov zabelili z metanjem tort med občinstvo, manjkalo pa ni niti škropljenje s šampanjcem, da ne omenjamo bobnarja, ki se je prelevil v potetovirano žensko in izvajal nekakšen vaginalno-menstrualni šov za tiste z dobrimi želodci. Za Platz Eins so Tilla zaprli v velikanski prosojni balon oz. žogo ter ga popeljali po parterju, oder so obarvale mavrične barve, za sam konec pa so na velikanskih podstavkih na strop odra dvignili basistko, ki je poskrbela za solidno solažo ter plesalki, ki sta salutirali v zlatih opravah. Za zaključek uradnega dela so izvedli še pesmi Du hast kein Herz ter Skills in Pills, po uri in četrt pa so vsi pričakovali še dodatek, na kar je nakazoval tudi napis na ekranu "do you want some more?" (ali želite še več? op. a.).

Seveda so se vrnili ter zaigrali skladbi Übers Meer ter Knebel, za Fish On, pa je spet sledilo teatralično metanje svežih rib med prve vrste parterja, kar je na tej turneji postala že prava stalnica, skupaj z zanimivimi posnetki obiskovalcev na družbenih omrežjih. Pomenljivo Ich hasse Kinder (sovražim otroke op. a.) so prihranili za udarni konec, poslovili pa se ob zvokih Home Sweet Home, ko se je pevec poklonil s svojo celotno zasedbo in lepo zahvalil za obisk. Obenem pa smo lahko videli naznanilo, da prihodnje leto pripravlja svoj mini festival, ki bo potekal 3. in 4. julija v Leipzigu.

Lindemann vsekakor zna odpeljati koncert, kot se spodobi, glasbeni kaos je na trenutke pod težo bučnih kitarskih rifov celo presegel udarnost njegove matične zasedbe. Zagotovo pa njegove pesmi, polne osamljenosti, izgubljene ljubezni, ekstremne "lepote" in bolečine, kažejo tisto plat, ki jo pri tovrstnih koncertih vidimo le redko, saj praktično nihče nima toliko "jajc", da bi to zapakiral na način, kot to počne Lindemann. S tem je na sceni, za katero se zdi, da je že vse videla, prežvečila in izpljunila, unikat, ki precej uspešno kaže zobe in sredince. Zmešal je gnus, spermo in kri, zapakiral v teater ekstrema, metal-industrial godbo in pokazal, da je tudi ekstremna umetnost lahko množično sprejeta za tiste, ki jo razumejo in znajo v njej najti užitke in estetsko vrednost. Četudi bi bilo ob njej večini ljudi morda nerodno ali bi se ob njej zgražali. A tudi v tem je čar in privlačnost tega, kar počne Till Lindemann tako krvavo strastno in tako perverzno dobro. Za izbran okus je bil torej odlična izbira in protiutež pregovorno kičastim novoletnim lučkam in napevom, nad katerimi se navdušuje večina ljudi v (pred)novoletnem času.