Dagi in Luka: Dokler srca bijejo, bo vedno upanje

Najprej, Dagi in Luka, kje, kako in čemu sta se našla?

Dagi: Z Luko sva se spoznala pred šestimi leti v muzikalu Mamma Mia. Luka je eden tistih ljudi, s katerimi se "trofneš" s prve! Midva sva v svoj prijateljski odnos v prvi sekundi vrgla vse žetone! Taka pač sva (smeh). V vseh teh letih so se premešali tudi najini prijatelji od prej in zdaj, zato smo ena velika druščina, ki ima rada glasbo, druženje in življenje. Kadar smo skupaj, je vedno luštno, in lepo je, kadar se stvari zgodijo same od sebe.

Luka: Ja, šest let nazaj, ko je on pri muzikalu Mamma Mia igral bas, jaz pa sem po odru skakal in pel (smeh). Lepi spomini in hvaležnost za ta projekt. Brez njega verjetno ne bi bilo naju.

Pravita, da "jasno je nebo", in sicer danes, ko so časi in in družbena klima vse prej kot jasni?

Dagi: Res je, časi niso lahki, vendar sem vseeno mnenja, da ohranjajmo dobro voljo in se obnašajmo nesebično, dokler še imamo streho nad glavo, kaj za pod zob in je naša glava nad gladino. Pomagajmo si in se vendar ozaveščajmo, da bo tudi to enkrat minilo. Dokler srca bijejo, bo vedno upanje!

Luka: Oba sva zelo vesela in pozitivna poba. Živiva veselo in skušava dobro voljo prenesti tudi na druge. Sliši se zelo klišejsko, ampak je res. Zato pa sva tako dobra prijatelja, ker imava podoben pogled na svet. Vsak mora dodati svoj košček, da je nebo jasno. Najina pesem je vesela in prijateljska.

Gre torej za optimistično akustično balado, v kateri pravita, da ne gre gledati nazaj, kako pa gledata naprej?

Dagi: Res je, v pesmi pravim "kar je blo, je blo, dobro in slabo" in zgodovine se ne da popraviti. Vse, kar lahko storimo, je, da poskusimo vsak dan biti boljši ljudje in se iz napak česa naučimo. Gledati naprej in upati na najboljše. Kar seješ, to žanješ oziroma vse, kar si dobrega storil, se vedno vrne. Slabo pa tudi.

Luka: Glede na svoja leta sem težko zelo moder (smeh). Lahko pa povem, da jaz gledam naprej z odprtimi očmi, pripravljen na vse. Vsaka stvar se zgodi z namenom. Ko to sprejmeš, gledaš naprej.

Prej kot za kritiko trenutnega stanja gre za spodbudo, da je treba ostati pozitiven. Kako vama to uspeva glede na trenutne razmere in stanje v državi ter nasploh v kulturi in glasbi?

Dagi: Itak je kritiziranja dovolj že na vsakem koraku. Ne morem in ne želim več poslušati kritiziranja z vseh strani. Ravno zato je sporočilo te pesmi pozitivno. Glede na to, da je trenutno glasba ena redkih pozitivnih stvari v mojem življenju, z njo ne želim kritizirati, temveč temveč raje govoriti o ljubezni in jasnem nebu. To mi pomaga. Nekako sem mnenja, da se je treba v življenju vedno malce potruditi in si v glavi naslikati lepši svet. Hvaležen sem za vsak dan, ko sem živ in zdrav. To mi je dovolj!

Luka: Z mojo skupino Proper smo lahko zelo hvaležni, saj smo imeli nabito polno poletje. Sicer je šlo bolj za zasebne dogodke, ampak je glasbena kemija vseeno švigala okoli nas. Nismo pozabili na glasbo in spretne prste, pa še kak evro smo zaslužili, kar je v teh časih za glasbenike težja misija, kot je bila prej. Vendar ne smemo tarnati, ker ne bo nič bolje. Treba je ostati pokončno nasmejan in zagrabiti vsako priložnost. Zdaj bolj cenim polne dvorane in gruče ljudi, ki nas pridejo poslušat. Zdaj mi to ni več samoumevno.

Kako korona situacija vpliva na vaju osebno, čutita kreativni razcvet ali razkroj?

Dagi: Korona situacija je situacija, ki človeka vsak dan postavlja na preizkušnjo. Potiska nas v kot, nekatere je že porinila čez rob. Vsak od nas je na preizkušnji. Na dolgi rok bo moralo mnogo ljudi za preživetje početi kaj drugega in bo situacija očitno terjala visok davek. Vsak dan je borba in vsak dan sproti si je treba povedati, da je nebo vendarle jasno in bo tudi tega koronskega stanja enkrat konec. Sam srečo poiščem v krogu družine in prijateljev. Zavedam se, da smo trenutno vsi na istem in se nočem smiliti samemu sebi. Zaenkrat sem zelo kreativen in produktiven, za kar sem zelo hvaležen. Ne vem, če sem že kdaj komponiral tako zavzeto kot v zadnje pol leta. Pesmi kar letijo iz mene. Plošča je tik pred izidom.

Luka: Jaz v korona času čutim še večjo potrebo po ustvarjanju in izražanju skozi glasbo. Mirni večeri, soba z instrumenti, pa je.

Kdaj menita, da se bo vreme le zjasnilo in bosta kultura in javno življenje spet zaživela z nastopi in koncerti?

Dagi: Zaenkrat na slovenski kulturno-glasbeno-umetniški sceni ne vidim niti najmanjšega žarka, ki bi svetil na koncu tunela. Tunel pa je dolg in mračen. Na sceni nismo samo glasbeniki oziroma kulturniki, tu so še cele produkcije naših kolegov, toncev, ozvočevalcev, lučkarjev ... Mnogo gostincev je za vedno zaprlo svoja vrata in to me zelo žalosti. Vsi smo na tankem ledu in nihče ne ve, kaj in kako bo. Osebno od marca nisem stal na odru in svojega poklica praktično ne smem opravljati. To pomeni, da tudi nič ne zaslužim in živim od prihrankov. To me zelo žalosti, saj svoj poklic glasbenika opravljam z vsem srcem. Če bo šlo tako naprej, bom moral za preživetje morda početi kaj drugega. Ampak na situacijo se je treba prilagoditi in če bo treba, bi želel biti dober in vesten tudi v drugem poklicu. Nobenega dela se ne bom branil! Glasbeno poslanstvo bo lahko počakalo, kolikor časa bo treba. Sicer pa je moj glavni cilj ostati živ in zdrav. Dokler srca bijejo, naj bijejo v ritmu!

Luka: Upam, da se čimprej vrnemo na odre. Pogrešamo vas!