MØ - Plæygirl
Dlje kot desetletje se danska pevka in avtorica predstavlja kot prva slogovna, prva pop soseda trpkemu zahodnoevropskemu EDM-u, elektro-popu z najbolj grobo pregibnostjo in najbolj prodornim zvočnim naborom. Vloga zdaj 35-letne Mø se na vsakem njenem albumu nekolikanj spremeni, še najbolj pa se to opazi tokrat. Plæygirl kot četrti v vrsti pevkinih daljših del ima le še nekaj prostora za pobege v veseljaško brezbrižnost. A so ti spričo bolj zrelega glasu in neizpodbitne zvokovne zloščenosti zdizajnirani malce nerodno. Poslušalec ob songih Knife, še zlasti pa pri Keep Moving in Lose Yourself že začuti pevkin utrujen poskok. Namreč, kar je imela Mø ali Karen Marie Aagaard Ørsten Andersen motivacijskega predati rejvarjem, je obstalo že na njenih prvih dveh albumih. S tem se namensko vračam na Motordrome, na njeno albumsko postavko izpred treh let. Mø je na pop dirkališče takrat pripeljala prenovo, tj. bolj zrelo pop taktiko, ki naj bi se ravno na pričujočem delu sestavila v nekaj resnično ekskluzivnega in oblikovno unikatno umetniškega. Vildchid je song, ki preveč povzema power-pop ameriške sorte ali fevd, ki mu zdaj kraljuje Kanadčanka Tate McRae. Na nasprotni strani pa posnetek Who Said, ki je za nameček takoj drugi na albumski listi, stilistično sili proti Dua Lipi. Tako imamo pravo, najboljšo, ali pričakovano najboljšo Mø priložnost slišati šele v izteku svežnja Plæygirl, to je v zaključnih dveh songih: nenavadno uvedenemu Heartbreak in s čvrstim tremolom podkrepljenemu Wake Me Up. Strukturi teh dveh pa sta za dolgotrajnejšo slavo Mø kot artistične Plæygirl ali kot suvereno vzvišane madam EDM-a vendarle nekolikanj premalo.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.