DEMM: Pogrešamo direktno ostrino pri drugih mladih bendih

Naslov albuma je zafrkancija, ki pa nosi svoj 'skriti' pomen. Kot vse, kar delamo. Resno sporočilo radi sporočimo prek ironije, samoironije, zajebancije. Tukaj smo se delali norca iz sebe in hkrati tudi iz drugih naših bendov, ki se jemljejo preresno. Predvsem pa smo se delali norca iz pričakovanj, da moraš imeti hit – zakaj že?

Veliko se dogaja, to drži. Ampak ne bi rekli, da je to glavni razlog. Da je večina pesmi z albuma nastalo v zadnjem letu in pol, bi prej pripisali naši delovnosti in težnji po tem, da želimo nekaj povedati takrat, ko je to še aktualno – čeprav se večkrat izkaže, da se določene stvari nikoli ne spremenijo.

To je zgonjena fraza, ampak ja. Seveda so pesmi nek način predelovanja, izražanja, soočenja samega s seboj, drugimi ali svetom. In vse to, ne vemo sicer zakaj, lažje spravimo ven skozi pesmi. Je pa isto kot pri pogovarjanju: če veš, kaj želiš povedati, ni težko. In obratno. Dnevnike pa v bendu tudi pišemo, da malo zvadimo, preden delamo komade. (smeh)

Od sodobnikov nas loči drugačen pogled na svet – in nismo edini, da ne bo pomote. Je pa skupina ljudi s kritičnim razmišljanjem in hrbtenico res majhna. To lahko pripišemo zelo lagodnemu življenju mladih, za kar poskrbijo njihovi starši. Mislimo, da je za življenje potrebno res malo, vendar so današnji materialistični narativi usmerjeni ravno v drugo smer. Ko pa si moraš svoj denar za preživetje ali pa tudi za stvari, ki si jih želiš, zaslužiti sam, gledaš na stvari malo drugače. Pa to ne pomeni, da nam doma nikoli ne dajo za pivo. Nam pa ne tiščijo vsega v rit.

Če je tako, potem smo zadeli bistvo. Glede na to, koliko muzike je danes dostopne in izdane vsak dan, je kar težko ustvariti nekaj, kar te dela drugačnega. Je pa to glasba, ki smo jo želeli delati – nekoliko hitrejša, kitarska, dancy, melodična in pa z besedilnega vidika direktna, ironična in takšna, da se poslušalec lahko poistoveti z njo. Sodelovanje z REDHEDII-jem pa je dalo albumu spet neko dimenzijo, ki je fuzija njegovega in našega glasbenega sveta. Tudi v prihodnje ne bomo izključevali drugih glasbenih elementov, kvečjemu obratno.

Že iz zgodovine se opazi, da nam ravno ogledalo pred 'apokalipsami' največkrat nastavljajo v umetnosti. V kakršnikoli umetnosti. Mislimo, da je prav, da povemo stvari tako, kot so. Na nek svoj način, da te muzika ne zabedira – to mislimo, da nam gre kar dobro. Pogrešamo pa to direktno ostrino pri drugih mladih bendih.

Zelo naključno. Urban si je že dolgo želel sodelovati z njim, vedno si je želel narediti komad z Mitom na bitu. Slučajno smo se srečali dobesedno konec prejšnjega leta (31. decembra) v keksarni v Mariboru. Tam smo mu prvič predstavili idejo, kasneje pa smo s pomočjo Urbana Senekoviča – YNGFireflyja zadevo še posneli. Zelo smo ponosni, da nas tudi OG-ji (staroste, op. ur.) slovenskega rapa vidijo kot nekaj, kar je dobro. Mito je pri Lejzbiki res pika na i.

Z Gašperjem oz. REDHEDII-jem se poznamo dlje časa, kot obstaja naš bend. Tudi on je delal v toplicah, tako kot mi, ko smo nastajali. Osnovna Urbanova ideja je bila, da bi bil komad speljan na preprost, melodičen stil, zaradi česar je bendu na posnetku manjkalo dinamike. Dovolj je bila skupna vožnja v avtu in skupno poslušanje demo posnetka, da smo se zmenili, da komad naredimo skupaj. Za dva dni smo šli v Bistrico ob Sotli in komad posneli – vokale, kitare mi, ostalo je naredil REDHEDII. Kmalu zatem smo naredili še videospot in komad izdali kot singel. Komad bo za vedno ostal lep spomin na to naše obdobje in pokazatelj tega, da lahko mladi pubeci ustvarimo top zadevo tudi sami.

Da je Slovenija zelo zelo lepa, politiki pa zelo zelo ne. Drugače pa nič kaj konkretnega. Kot pravimo v zadnjem komadu na albumu: še vedno isti butci (smeh), si znamo pa to vsaj priznati!