Deseti album ameriške ikone agresivnega popa niti ne izzveni tako zelo grobo

PINK – Trustfall

Kaj posebej damskega pri Pink nikoli ni bilo zaznati. Njen nabrušeni, spolirani ali pa kar power-pop je zelo uspešno zanimiral več generacij. Tako je pevkin deseti album še en poskus, da bi navdušil tokrat pa tudi že podmladek prvotnih oboževalk. Trustfall je skrajno singlično zastavljeno delo. To sestoji iz popevk, med katerimi ni najti vsebinskih ali pripovednih povezav. Vsaka enota stoji ali pač utripa zase. Pink je izjemna vokalistka in to svojo kvalitetno prednost še naprej izrablja do skrajnosti. Njen glas je na Trustfallu še vedno konstantno intenziven, in to ne glede na značaj komadov. Za bolj natančno vrednotenje je zato smiselno uporabiti drugačen ključ. Poleg ritmično poudarjeno drvečih podlag, tak je primer naslovne skladbe, delo Trustfall skriva tudi nekaj country in celo nekaj funky, malodane disco-pop kompozicij. Iz tega gledišča je nova albumska predstava vrle Pink vse kaj drugega kot sterilna, kaj šele dolgočasna. Kids In Love, ki jo glasbenica, izvorno iz Pensilvanije, predstavi v duetu s švedskim folk duetom First Aid Kit, je prav pomirjujoč moderno kavbojski napev. Temu sorodni in obenem zaključni song Just Say I'm Soory (duet s country velikanom Chrisom Stapletonom) izzveni še bolj prepričljivo. Na drugi strani pa se Pinkina izvajalska vnema prav milo sprosti z radijsko-prijazno Never Gonna Not Dance Again in nato še v popevki Last Call. Z dvema, tremi histeričnimi pobegi manj (na primer v komadu Hate Me) bi nova Pink sem ter tja morda prišla še kar prav.

Ocena: 3