Dirigent Fedor Vrtačnik: Koncerti big bandov so posebna doživetja

Zame je čar bigbandovske glasbe v njeni energiji, kompleksnosti in dinamiki. Gre za glasbeni žanr, ki združuje številne instrumente in vsakega od njih uporablja na svoj edinstven način, kar ustvari izjemno bogat in poln zvok. Kar mi je še posebej všeč pri bigbandih, je njihova sposobnost, da združijo različne glasbene vplive – od jazza do popa, bluesa in še več – ter jih preoblikujejo v nekaj novega in vznemirljivega.

Poleg teh tehničnih plati pa bigbandovska glasba prinaša tudi čustveno globino. Veliko je prostora za improvizacijo in interakcijo med glasbeniki, kar vsakokrat ustvari nekaj edinstvenega. Poslušanje take glasbe te lahko popelje v trenutek, ko se vse združi v harmonično in skoraj električno izkušnjo.

Poleg tega so koncerti bigbandov posebna doživetja. Ko se na odru znajde velik ansambel in vsi člani igrajo skupaj, to ustvari nekako filmsko vzdušje – močno, veličastno, skoraj epohalno. Pomislite na obrate, hitre ritme, na tehnične spretnosti in na čisti užitek, ki ga glasbeniki čutijo ob igranju, ko si med seboj izmenjujejo solo točke in ustvarjajo dinamično, neverjetno glasbeno igro.

Če se za trenutek vrnem v preteklost, je bila odločitev za Berklee v mojem primeru povezana z željo po širših in globljih glasbenih izkušnjah. Ko sem študiral na Akademiji v Sarajevu, sem imel že nekaj osnovnih tehničnih znanj in predvsem strast do glasbe, a sem začel čutiti, da bi se rad potopil v še širši svet glasbenih tradicij, slogov in pristopov, predvsem pa v živahno in inovativno okolje, kot ga ponuja Berklee.

Berklee je namreč še posebej znan po tem, da združuje vrhunske glasbenike z vsega sveta, kar omogoča neverjetno izmenjavo idej, tehnik in glasbenih pristopov. Daje ti možnost, da se učiš ne le od profesorjev, ampak tudi od svojih sošolcev, ki prihajajo iz različnih kulturnih okolij in imajo različne glasbene vplive. Tam sem imel tudi priložnost delati z nekaterimi najboljšimi jazzovskimi glasbeniki in producenti, kar je bilo resnično edinstveno.

Poleg tega mi je Berklee omogočil dostop do najnovejših tehnologij in inovacij v glasbeni industriji. Tako sem se lahko poglobil v produkcijo glasbe, snemanje in aranžmaje na povsem nov način. Ne nazadnje, Berklee je bil tudi odličen prostor za gradnjo mednarodnih povezav, kar je v glasbeni industriji zelo pomembno.

Sodelovanje z različnimi priznanimi orkestri in produkcijami je bilo izjemno bogato in raznoliko. Čeprav so si ti kolektivi zelo različni – tako v smislu kulture, načina dela in glasbenih tradicij – pa imajo vsi ti nekaj skupnega: zavezanost visokemu umetniškemu standardu, profesionalizmu in želji po iskanju inovativnih rešitev za dosego nečesa edinstvenega. Ti orkestri so zelo natančni, strokovni in usmerjeni v perfekcijo. Tu se zavedamo, da so standardi najvišji možni in vso energijo usmerimo v to, da bi zvok orkestralne igre dosegel svoj najvišji potencial. Delo na teh projektih pogosto vključuje veliko usklajevanja z dirigentom, temeljito pripravo in natančno analizo partiturnih nalog za vsak instrument posebej. Pomemben je občutek discipline, saj vsaka sekcija orkestra prispeva k celoti, ki mora biti brezhibna.

Da, v resnici je biti dirigent zelo posebna in zahtevna pozicija. Gre za vlogo, pri kateri moraš biti tako umetniški vodja kot tudi 'most' med ustvarjalnimi željami glasbenikov in zahtevami skladatelja ali samega projekta. Biti dirigent pomeni, da moraš imeti izjemen občutek za glasbo, natančnost, pa tudi sposobnost povezovanja ljudi – saj na koncu nisi samo 'šef', ampak predvsem izvršitelj, ki omogoči orkestru, da se glasba zgodi kot celota.

Izzivi so številni, vendar so taki, ki jih imam najraje, taki, ki vključujejo človeški element. Ko vodiš orkester, se moraš zavedati, da vsaka oseba v orkestru prinaša svojo edinstveno interpretacijo in pristop do glasbe. Glasbeniki, še posebej v velikih orkestrih, so vrhunski strokovnjaki, vsak od njih je mojster na svojem področju, zato je naloga dirigenta, da najde način, kako združiti vse te individualnosti v harmonično celoto. Gre za resnično umetnost ustvarjanja skupne energije, kjer vsak član orkestra čuti, da so vsi skupaj del istega projekta.

Razlike so precej opazne, čeprav seveda niso absolutne in se lahko močno razlikujejo znotraj posameznih držav. V grobem pa se pogosto pokaže nekaj vzorcev: V ZDA: Profesionalnost in 'industry mindset': glasba je tukaj zelo neposredno povezana s trgom. Veliko je poudarka na znamki, promociji, menedžmentu, številkah, učinkovitosti. Britanci imajo visok standard estetike, izvirnosti in avtentičnosti – hitro prepoznajo, ali je nekaj 'prisiljeno'.

Ko sem začel delati večje orkestralne projekte, so se moje priredbe začele pojavljati na radarju ljudi, ki skrbijo za velike mednarodne produkcije. V tej industriji delujejo glasbeni direktorji, producenti in dirigenti, ki med seboj neprestano izmenjujejo informacije: kdo dobro piše za orkester, kdo razume vokal, kdo zna hitro dostaviti vrhunsko partituro. In ko enkrat eden izmed njih dobi zaupanje v tvoje delo, se to zelo hitro razširi.

Absolutno, rockovska glasba mi je zelo blizu. Odraščal sem ob bendih, ki so že davno postali klasiki, in čeprav me je kasneje pot vodila v orkestracijo, klasično glasbo in pop produkcijo, je rock vedno ostal del mojega glasbenega DNK. Kar me pri rocku še posebej privlači, je njegova neposredna energija. Dobra rockovska skladba ima tisto surovost, iskrenost in potenco, ki se jo da čudovito prevesti v orkestralni jezik. Ko z Novosadskim Big Bandom delamo aranžmaje, poskušam ohraniti prav to – tisti 'udar', zaradi katerega je skladba sploh postala legendarna – hkrati pa jo razširiti z barvami, ki jih ponuja big band.

Moj predvajalnik je precej raznolik, tako kot program SHOWTIME. Ker profesionalno delam z zelo različnimi žanri, tudi zase poslušam širok spekter glasbe. Pogosto pa poslušam tudi aranžmaje drugih avtorjev, ne toliko zaradi užitka, čeprav seveda tudi, ampak zato, ker me zanima, kako kdo orkestrira, kako razmišlja o barvah, dinamiki, dramaturgiji. To je profesionalna deformacija, ki je ne morem izklopiti.

In potem so tu še dnevi, ko poslušam samo tisto, kar nikakor ni povezano z mojim delom: minimalizem, ambientalno glasbo ali pa preprosto tišino. Tisti trenutki so včasih najbolj ustvarjalni.