Ditkinih deset: Prepoznajo te tisti, ki te želijo, in to je moj namen

Čestitke za deset let kariere. Katera misel te najprej spreleti ob tej priložnosti?

Najlepša hvala. To, kako čas res mine ekstremno hitro. Zdi si se mi namreč, kot bi bilo včeraj, ko sem napisala prvo pesem in jo poslala na radijske postaje, imela svoj prvi koncert avtorske glasbe, spoznala svoje prve poslušalce … Hiter tempo, a hkrati se je v tem času zgodilo toliko pomembnih stvari, v tem času se je zgradila moja kariera, našla sem svoje mesto na glasbeni sceni ter zrasla kot glasbenica in oseba. 

10 Live & Unplugged se sliši kot MTV Unplugged – v bistvu manjka samo še slika. Ali meniš, da si ob poslušanju lahko ustvarimo svoje slike, ki nam jih pričara tvoja glasba?

Tako kot knjiga nam tudi glasba daje možnost, da si ustvarimo svojo sliko, in to je prav poseben čar. Vsak po svoje čuti melodijo, po svoje razume besedilo in vso svobodo ima, da si ustvari tudi svojo sliko. Moj glas je lahko medij, ki nekoga vodi skozi njegovo zgodbo.

Korošci dostikrat potarnate, da se počutite zapostavljene, vas je pa cela vrsta, ki izstopate: Marijan Smode, Tina Maze, nenazadnje tudi Adi Smolar, ki se je na Koroško vrnil in spet živi tam. Kaj je na Koroškem tako posebnega, da vas vleče nazaj?

Verjetno prav to, da živimo daleč od "centra dogajanja", pa ta čudovita narava, ki nas obdaja, svež zrak, gozdovi … Neka močna energija je med nami, znamo stopiti skupaj in podpreti drug drugega. Ker nimamo "vsega pred nosom", se moramo za svoje dosežke in uspehe še toliko bolj potruditi in biti precej vztrajnejši in bolj delavni, da opozorimo nase. Nekaj posebnega je na Koroškem. Že če se ozremo po najboljših slovenskih športnikih – nemalo jih prihaja z naših koncev. Pa tudi zelo veliko dobre glasbe nastaja prav v objemu Uršlje gore in Pece.

Feri  Lainšček je Prekmurec, ki je Slovencem dobro poznan in ki ga radi berejo. Zakaj on in ne kdo drug?

Odgovor je preprost – ker je prav tak kot njegova poezija. Iskren, preprost in resničen, v njegovi družbi pa je vedno prijetno. V teh letih, ko skupaj ustvarjava, sem spoznala vse te lastnosti. Kadar se odločim za neko sodelovanje, mi je v prvi vrsti pomembno, da človeka začutim. Podobne vrednote so mi pomembe in s Ferijem sva hitro spoznala, da sta na najini lestvici najvišje ljubezen in družina. Ko prebiram njegove pesmi, jim verjamem in jih hitro vzamem za svoje. Včasih se lotim tudi uglasbljanja poezije drugih pesnikov, a priznam, da je to večji izziv in da mi je v resnici najprijetneje ustvarjati glasbo prav na Ferijeve besede. 

Kdo se skriva pod pesmimi, ki so polne nežnosti, ljubezni in topline? 

Za tako močno vsebino mora stati nekdo, ki v te vrednote resnično verjame. Feri in jaz se tu lahko podpiševa. Vsak pesmi doda to, kar najbolje zna – on besede in jaz glasbo ter interpretacijo z glasom in kitaro. Uglasbim tisto, kar začutim in s čimer se lahko poistovetim. Takrat postane pesem tudi moja in pripovedujem jo iz srca.

Torej lahko vse to preneseš v pesem, četudi sama nisi avtorica (njen avtor je npr. oče ali Feri)? Kaj pa ngleške pesmi, ki si jih napisala sama – ali nanje gledaš drugače (pa ne zgolj zaradi jezika)?

Le nekaj pesmi je takšnih, pri katerih nisem sodelovala kot avtorica. Glasbo in aranžma zanje je napisal moj oče Gorazd, ki me seveda dobro pozna. Prav zato, ker mu zaupam, lahko v samo pesem dam prave občutke. Priznam pa, da najraje od vsega ustvarjam svoje pesmi. Pišem besedila v angleščini in skladam melodije. Prav zaradi tega nimam rada, ko me poimenujejo zgolj pevka, saj se s tem nazivom ne morem poistovetiti. Če samo pojem, to nisem jaz. Pisanje pesmi in interpretacija skupaj s kitaro, to je Ditka – kantavtorica in skladateljica. Ja, uglasbljanje poezije ali pisanje avtorskih besedil je nekaj drugačnega in tudi občutki pri tem se razlikujejo. Ko pripovedujem svoje zgodbe, sem to gotovo še bolj jaz, a po drugi strani se v Ferijevih besedah najdem in ko jim dodam glasbo, postanejo tudi del mene – lepo je, čeprav drugače. Sem zelo intuitivna oseba in ko začutim, da neka stvar deluje, se je držim, če je ne začutim, niti ne grem vanjo. Verjetno je zato tudi krog ljudi, s katerimi ustvarjam, majhen – moj oče in Feri.

Kako razvrščaš iskrenost, osebno izpovednost in pesniško svobodo, da jih potem uspešno združuješ v svojih pesmih?

Vse omenjeno je na ustvarjalni poti zame izjemno pomembno in gre z roko v roki. Iskrenost mi pomeni ustvarjati tisto, v kar verjamem in kar čutim. Le na tak način lahko na dolgi rok delaš kvalitetno in z zadovoljstvom. Osebna izpovednost je zame neke vrste terapija – izliti na papir svoja čustva, občutke in razmišljanja ter jim dodati glasbo je nekaj izjemnega. Osebnoizpovedne pesmi so običajno tudi najboljše, saj se v njih še toliko bolj čuti energija iskrenosti in čustvenosti. Pesniška svoboda, bodisi da lahko uglasbim Ferijevo poezijo tako, kot želim sama, bodisi da pišem svoje pesmi, kot mi narekuje srce – to je nekaj najlepšega. Ustvarjati takrat, ko čutiš, tako kot čutiš, in to deliti med ljudi, ki se odzovejo z najlepšimi mislimi – to je smisel mojega življenja. 

Koliko k tvojemu ustvarjanju pripomorejo lastne izkušnje? Se je tvoje razmišljanje o sebi, svetu in ljubezni v tem desetletju občutno spremenilo?

Zelo veliko. Na splošno se pogovarjam in izrazim svoje mnenje le o stvareh, ki jih izkusim na svoji koži, in to se odraža tudi v moji glasbi. V zadnjem desetletju sem prestala marsikatero preizkušnjo, dobro in slabo. Vsaka izkušnja mi je dala nekaj na poti osebnostne rasti in v pogledu na svet, ljubezen, življenje … Dostikrat ni bilo enostavno, a prav najtežji trenutki so me najbolj utrdili in me postavili na pravo pot. Verjamem, da me je vsak korak, pravi ali napačen, danes pripeljal do te točke, ko lahko rečem, da sem iz sramežljive deklice zrasla v odločno žensko. Postala sem precej bolj kritična na glasbenem področju, a tudi zato, ker zdaj še toliko bolje vem, kaj točno hočem in kaj je moja pot. Se pa vsak dan znova učim iskati ravnovesje na vseh področjih življenja in najti popolnost v nepopolnosti, delati kaj najbolje, a si tudi dovoliti delati napake. Skozi vsa ta leta ostajam zvesta sama sebi, a hkrati ves čas osebnostno rastem in tako je moj pogled na življenje vsak dan kompleksnejši.

Če drugi hodijo v vrsti, ti hodiš po svoje, si nekoč parafrazirala Ferija. Je ta pot težka, polna ovir – sploh v tem času, ali je vrč z zlatom na koncu marvice toliko večji?

Lepo prispodobo si uporabil. Vrč na koncu mavrice je vedno poln zlata – ko dobiš dobre odzive ljudi na svoje ustvarjanje, lepe misli, spodbudne besede, polne koncertne dvorane (ko smo še lahko koncertirali), ko slišiš svojo pesem na radijski postaji, ko ljudje kupijo tvojo ploščo ali delijo tvojo glasbo … Takrat je ves trud poplačan. Ubrati drugačno pot vse od začetka, brez bližnjic ali stricev iz ozadja, je vsekakor težje, posebej v svetu, kjer veliko stvari deluje predvsem na podlagi poznanstev in denarja. A če verjameš v to, kar počneš, si pripravljen delati in imaš kvaliteten izdelek, se bodo vrata slej ko prej odprla. Vztrajnost in marljivost sta gotovo vrlini, ki na tej poti ne smeta manjkati. Rada grem svojo pot, stran od žarometov, ob poslušanju svojega notranjega glasu. Splošna prepoznavnost je manjša, a je prava, saj te prepoznajo tisti, ki te želijo, in to je moj namen.

Že desetletje sodeluješ tudi na mednarodnih kantavtorskih festivalih, denimo po Veliki Britaniji, ZDA in še kje. Kakšne izkušnje imaš s tovrstnimi festivali in kaj pomembnega si se na njih naučila?

Na splošno nisem navdušena nad glasbenimi tekmovanji, saj glasbe ne jemljem kot tekmovalno disciplino. Menim namreč, da se vsak trudi po svoje in kakršne koli primerjave v resnici nimajo smisla. Vseeno pa je včasih dobro dobiti kakšno oceno oz. komentar ljudi, ki so na določenem področju strokovnjaki, saj ti to lahko pomaga, da se učiš iz napak oz. ob pohvali dobiš dodaten zagon za nadaljnje delo. Tako sem se nekajkrat udeležila skladateljskih tekmovanj v tujini in analiza mojih skladb mi je zelo pomagala nadgraditi moje ustvarjanje. Lepa izkušnja je bila tudi zmaga na kantavtorskem festivalu v Sofiji leta 2019. Spoznala sem številne glasbenike iz vse Evrope in druženje z njimi mi je dalo posebno inspiracijo, sama zmaga pa potrditev, da delam dobro in da se moje pesmi dotaknejo ljudi ne glede na kulturo, ki ji pripadajo, ali jezik, ki ga govorijo.

V Sloveniji imate kantavtorji Kantfest. Kakšna je tvoja izkušnja? Se ti zdi to dovolj, da se predstavijo mladi upi? Se ti zdi zastopanost deklet zadovoljiva?

Na kantavtorski sceni je zelo malo deklet, vsaj sama jih v Sloveniji ne poznam, čeprav verjamem, da so med nami. Mogoče je krivo ravno to, da ni pravih priložnosti, ko bi se lahko predstavile oz. na splošno predstavili mladi kantavtorji. Kantfest je edini tovrstni festival v Sloveniji, ki pa medijsko tudi ni tako zelo odmeven. Menim, da bi lahko pri nas organizirali več tovrstnih festivalov (netekmovalnih), na katerih bi dali priložnost še neuveljavljenim mladim avtorjem, da skupaj z instrumentom predstavijo svojo zgodbo. Res pa vsak tak dogodek za seboj potegne veliko dela in predvsem finančnih sredstev. 

Praviš, da moraš za duet nekoga začutiti. Doslej je bil to npr. Rok Terkaj – s kom si še želiš zapeti?

Tako je. Če vidim, da je to človek na mestu s pogledi na svet, ki so podobni mojim, in seveda z občutkom za glasbo, sorodno moji, potem se odločim za sodelovanje. Rok me je navdušil prav z omenjenimi lastnostmi. Njegova besedila so kvalitetna in sporočilna, so prava poezija. Oba tudi veliko delava z mladimi in ko sem posebej za šolarje uglasbila pesem Ne bodi številka, sem v njej slišala tudi Roka, ki je s svojim prispevkom pesem še dodatno obogatil. Za dober duet se mora uskladiti več stvari – energija med izvajalcema, občutek za glasbo, glasovi, stil glasbe in seveda prava pesem, ki odgovarja obema. V resnici ni tako zelo enostavno narediti dobrega dueta. Lepo mi je bilo zapeti s Tinkaro Kovač in Nino Pušlar, z njima bi se videla v kakšnem sodelovanju. Ko bo nastala prava pesem, pa bom zapela tudi v duetu z mojim očetom Gorazdom. 

Druga stran albuma so pesmi s tujih festivalov v angleščini, ki jih je že za ves album. Se še želiš resneje poskusiti tudi v tujini?

Se in prav s tem ciljem sem se letos pričela še intenzivneje ukvarjati. Moje avtorske pesmi v angleščini so v Sloveniji manj prepoznavne, a to je zelo pomemben del mene. Pesmi, ki so izšle na strani B plošče Ditka 10, so le majhen košček – cela knjiga jih čaka, da jih posnamem v studiu, aranžmajsko dodelam in delim s svetom. V zadnjih letih sem spoznala, da v Sloveniji pesmi v angleškem jeziku, ki jih poje Slovenka, ne bodo nikoli dobile tolikšne pozornosti, kot bi si jo morda zaslužile. Slovenci imajo oziroma imamo radi slovenski jezik in prav je tako. Prav zaradi tega sem se odločila, da to pot pričnem povsem neodvisno in se osredotočim na tujino – nekako od začetka. Veliko dela me čaka, ampak se veselim. Verjamem v to, kar ustvarjam, in želim si, da bi moja glasba in predvsem moje besede dosežegle ljudi po vsem svetu. Angleški jezik mi pri tem lahko pomaga.

Kdo ali kaj je na tvoji poti najbolj pripomoglo k temu, da si danes tu, kjer si?

V prvi vrsti sta to moja mama Jelka in oče Gorazd, ki me od nekdaj podpirata, mi z nasveti pomagata, me motivirata in mi stojita ob strani. Pa moja sestra Eva in vsa širša družina, ki me prav tako podpira in je ob meni vedno, ko jo potrebujem. Zares močno se zavedam, koliko so vredni stabilna družina, dobri odnosi in okolje, ki je varno ter ti daje svobodo, da lahko razvijaš svoje potenciale in si preprosto to, kar si. Hvaležna sem tudi vsakemu posamezniku, ki posluša moja glasbo, pride na moj koncert ali kupi CD ter na tak način podpre moje delo in prispeva k temu, da lahko uresničujem svoje sanje. Hvaležna pa sem tudi za to, da lahko konstantno napredujem ter ohranjam mirne misli in ustvarjalno dušo, ki me vodijo naprej. 

Vinilna plošča s tvojo glasbo se zdi idealna za to, da se človek usede in se za nekaj časa prepusti glasbi. Na katere načine pa se "odkapljaš" sama?

Namen moje glasbe je, da ji prisluhneš, besedilu ali melodiji, in se za kratek čas prepustiš toku, da te ponese, kamor hoče. Glasba je moje življenje in poklic ter hobi sta tako prepletena, da težko potegnem črto. Tudi za odklop namreč najraje poslušam dobro glasbo na gramofonu ali pa pišem nove pesmi. Če dam glasbo na stran, pa se najbolj sprostim z jogo ali sprehodom v gozdu, uživam pa tudi v potovanjih in dobri kulinariki v prijetni družbi.

Koncertne izkušnje v tem času so omejene, zato se morate glasbeniki znajti po svoje. Ti gre to na živce in česa si (v tem smislu) najbolj želiš?

Trenutna situacija nas je naučila, da ni nič samoumevno in konstantno ter da se moramo naučiti prilagajati spremembam. Mogoče vse skupaj niti ni tako slabo, saj je na nek način razbilo našo rutino in nas prisililo, da postanemo bolj inovativni, če si želimo zagotoviti obstoj na tem svetu. Če pa sem povsem odkrita, mi spremembe, ki so jih razmere prinesle nam glasbenikom, niso prav nič všeč. Zame je koncert v živo pred publiko izkušnja, ki je ne more nadomestiti čisto nič, zato se zares težko navajam na razne spletne koncerte. Glasba mora krožiti med ljudmi v živo, da se čutijo vibracije, ki nas vse napolnijo. Verjetno povsem isto ne bo nikoli več, a že če bi lahko koncertirali pred dvajsetimi obrazi, je to nekaj povsem drugega kot igrati zase v studiu.

Kaj ti v življenju največ pomeni, kaj te osrečuje in česa ne maraš?

V življenju mi največ pomenijo dobri odnosi z ljudmi, ki jih imam rada, svoboda, to, da lahko opravljam poklic, ki me osrečuje, in pa čas zase, da sem sama s sabo. Rada imam svoj mir, ko samo diham in sem. Če lahko nekomu pomagam in ga osrečim, to osreči tudi mene. Ne maram pa početi stvari, ki jih ne čutim, biti v naglici in imeti premalo časa ter zato narediti stvari polovičarsko. Ne maram ljudi, ki so brez razloga nesramni in nestrpni, pa tistih, ki samo govorijo in ne znajo poslušati ali pa drezajo vame. 

Zdi se, da ti je šlo na glasbeni poti doslej dokaj gladko. Ti je za kaj žal, bi dala sebi pred desetimi leti kak koristen nasvet? 

Seveda ni bilo vedno enostavno in posebej začetki so bili včasih zelo naporni, ko iščeš prave ljudi in načine, da bi jim predstavil svoje delo in dobil priložnost, da te pričnejo jemati resno. Na neki točki se je res odprlo in ko pričnejo prihajati povpraševanja za nastope, potem veš, da si naredil velik preboj. Za marsikatero stvari bi rekla, da bi jo zdaj naredila povsem drugače, a potem verjetno ne bi bila prav tu, kjer sem. Močno verjamem, da se vsaka stvar v življenju zgodi z določenim namenom, če le ne rinemo z glavo skozi zid in ostanemo zvesti samim sebi.