'Dobro fotografijo lahko narediš kjer koli, ni pomembno, kdo je na odru'

Izbral si dvajset fotografij. Po kakšnem ključu si jih izbiral, glede na okoliš (motoristični bar) – je bilo glavno vodilo rock'n'roll?

Iskreno, povsem naključno. Vedel sem, da gre za klasični rock, da gre za nekako dvajset let mojega dela, pa da so to neke ikone, ki jih, kot sem že večkrat poudaril, čez nekaj let najbrž ne bo več med nami. To je bila tudi moja misija v vseh teh letih, da jih v svojo objektiv "polovim" čim več, dokler so še tu. Da pridem čim bližje in z njimi vzpostavim nek stik, krona tega pa je bila, ko sem točno dve leti nazaj kot uradni fotograf slikal Rolling Stonese v avstrijskem Spielbergu.

Tvoje fotografije ponavadi vidimo v digitalni obliki, pred nami pa so tokrat v fizični obliki, dimenzije 50 x 70 centimetrov. Pridejo v taki velikosti drugače, bolje do izraza, so zdaj končno take, kot bi morale biti?

Fotografija, ki jo lahko primeš v roke, ki jo pogledaš od blizu in se ji posvetiš, nekako drugače zaživi. Danes gledamo vse na telefonih, majhnih ekranih, pomikamo gor ali dol. Ko pa je fotografija na zidu doma ali na razstavi, jo gledaš in vsakič znova morda najdeš še kaj novega. Zato je dobro, da je na papirju, da si zanjo vzameš čas in jo v miru pogledaš, tako kot greš v kino, da si ogledaš film. Kar pomeni, da zraven ne delaš še solate in ližeš sladoleda. Vzameš si čas za fotografijo, kakršna koli že je.

Verjetno pa ti kot avtor fotografijo vidiš drugače kot nekdo, ki jo vidi prvič?

Natanko tako. Vsak vidi neko svojo zgodbo, vsa vizualna umetnost deluje na ta način. Jaz v njih vidim neke svoje spomine, trenutke, spomnim se, kaj se je takrat dogajalo. Nekdo, ki je bil na koncertu, bo videl neko svojo perspektivo, nekdo tretji, ki pa nima nobene zveze s tem, pa bo pač videl nekega svojega heroja, ikono, ki je morda nanj vplival tako ali drugače, ali se je ob tej glasbi poročil, ločil ali ob določeni pesmi spoznal punco. Ali pa ga bo spomnilo na otroštvo ali na starše, ko so poslušali to glasbo. Vsak vidi svojo zgodbo. Zato fotografije ostanejo.

Vedno torej loviš posebne trenutke. Mora vsaka dobra fotografija imeti, nositi zgodbo?

Dobra fotografija je dobra fotografija. Zakaj je dobra, je stvar vsakega posameznika. Meni je všeč npr. zaradi tehničnih stvari ali zaradi določenega trenutka ali emocije. Nekemu likovnemu kritiku pa morda ni všeč zaradi česa drugega, ali če je tehnično slabša, neostra. Veliko je perspektiv, s katerih se to da pogledati. Vsak ima pač svoje razloge, zakaj mu je fotografija všeč.

Kakovost fotografije je torej tudi v dodani vrednosti – vsaka je namreč unikatna?

Vsaka ima zgodbo, to je zame dodana vrednost. Mick Jagger je pač na fotografiji Mick Jagger, jaz pa vem, zakaj je meni določena bolj pri srcu kot kakšna druga. Nekdo si jo je namreč omislil za naslovno na Facebooku, z drugo so oznanili turnejo, tretja je bila v njihovi turnejski knjižici. Na drugih pa so pač neki ikonični trenutki, ko je recimo James Brown pokazal v objektiv, ko vem, da je pokazal name, kar se zgodi rekdo, je bila to zadnja fotografija, preden smo prenehali fotografirati, on pa je čez dober mesec potem umrl. To je torej tista dodana vrednost, ki jo daš fotografiji.

V digitalni dobi se dnevno srečuješ s krajami fotografij, marsikdo ti ponuja avtorstvo, bi te podpisal, hkrati pa za to ni pripravljen dati nič. Kaj te v tovrstnih primerih najbolj ujezi?

Na živce mi gre, če me nihče nič ne vpraša. Če me vpraša, se skoraj vedno da vse dogovoriti. Ljudje pa pričakujejo, da jih moram na to spomniti jaz. Tudi v trgovino ne greš, banalen primer, pa ne si ne vzameš vezalk s police, ker jih pač potrebuješ. Jih kupiš in se ti zdi to popolnoma normalno. A tudi fotografija je avtorsko delo. Veliko dela in truda je vloženega, četudi morda izgleda enostavno. A v končni fazi je pot do te fotografije dolga in luknjasta. Spoštovanje, ki si ga zasluži vsak avtor, umetnik, pa je to, da ljudje vsaj vprašajo, ali lahko to uporabijo in na kakšen način. Vem, da vsi nimajo denarja, da si to lahko privoščijo. Sem pa zelo vesel, če mi nekdo reče, da si je dal mojo fotografijo doma za namizje na računalniku, vesel pa sem tudi, če kdo kakšno kupi, da mu jo podpišem in da jo ima na domačem zidu. Zakaj pa ne, z največjim veseljem!

Kaj pa je najbolj zgrešena predstava o koncertni fotografiji?

Vsak misli, da si najboljši "frend" z ljudmi, ki jih fotografiraš. Laiki si težko predstavljajo, kako to izgleda. Od priprav, se pravi tehnično-organizacijski del, moraš pa tudi vedeti, kaj se dogaja. Četudi sem fotografiral za Stonese, me še vedno kaj preseneti. Potrebuješ zbirko izkušenj, hkrati pa koncentracijo, da tudi ko je npr. slaba svetloba ali dež, ali pa imaš slabo pozicijo, da fotografiraš, česar je zadnje čase vedno več, od daleč, da tudi v takih pogojih skušaš narediti dobro fotografijo oz. iz danih pogojev potegneš čim več. Ljudje mislijo, da prideš, malo poklepetaš, malo pritiskaš, potem pa spiješ pivo in greš domov. Jaz to jemljem resno, kot delo in misijo. Ko grem na koncert, razmišljam, kaj bom delal, ko bom tam, kaj bo na odru, kako se bom postavil, kaj bom poskušal prinesti, skratka, kako narediti in prinesti fotografije na najboljši možen način. V mojih fotografijah so kri, pot in solze (blood, sweat and tears), če malce parafraziram (smeh).

V teh letih si fotografiral na stotine zvezdnikov in glasbenikov. Zadnje čase si več v zraku kot na tleh, saj pilotiraš letala. Koga ali kaj si po vseh teh letiš še želiš fotografirati?

Koncerti se nikoli ne nehajo. Pridejo novi kadri, novi ljudje, rad imam glasbo, preko tega tudi spoznam veliko nove glasbe. Spremljanje scene, umetnikov, predvsem pa bi si želel čim večji in širši dostop, da lahko sčasoma narediš tudi kakšno drugačno fotografijo, ki je morda nima vsak, da si kreativen na svojstven način. Lahko pada dež, pa imaš žaromet, pa to opaziš, pa si zamisliš in če se vse poklopi, ti lahko uspe unikatna fotografija. Dobro fotografijo sicer lahko narediš kjer koli, ni pomembno, kdo je na odru. Lahko so tudi filharmoniki. Kar je svojstveni izziv. Glasba je glasba, oder je oder, glasbeniki so glasbeniki. Ali je meni to všeč, ni pomembno. Mi je lažje, če mi je glasba bližje, lahko pridem zraven, ni pa to nujno.