Dobro jütro iz Pomurskega hiphop sejma

LEOPOLD I. - Dobro jütro  

Albumski prvenec radgonskega rimoklepa je dober, vseeno pa ni prelomen. Dobro jütro je kar 17-delna sestavljanka songov (peterec teh je, drži, skitov), med katerimi sta dve tretjini zelo tipski. Količina gradiva je pravzaprav osupljiva in pohvalna, pri čemer je delo eno od tistih, ki so svoj krst zavoljo epidemije prejeli z nenadejanim zamikom. V tem oziru je razumeti tudi sorazmerno vsebinsko nekoherentnost, ki ga pesti. Bolj kot ne gre za niz premišljeno spisanih in filigransko sproduciranih popevk, ne pa za posebej izstopajočo krovno zgodbo, kaj šele za dodelan pripovedovalski koncept. V nekaj primerih se Michael Leopold aka Leopold I. seveda izkaže. Slednje zadeva predvsem avtorjevo brihtno pesniško ostrino, še zlasti pa njegov zapomljivi glas in uglajeni flow. Toda. Pomislek, ki se skozi poslušanje celote Dobro jütro ves čas ponavlja, če ne kar krepi, je manko vsebinskega zeit-geista. Tega duši relativno pomanjkanje univezalne domišljije. Kajti. Leopold I. se v najbolj udarnih komadih nevarno približa pridiganju (adi)smolarskega tipa (komad Povem). Je pa tu izjemen posnetek Nesen, ki idejno fantastično obračunava z vseprisotno hipokrizijo. Ob tem da vsebuje tudi čudovito moderno ritmično iskrenje. Toda moralno-politične flance so kljub spretnosti in posledični splošni všečnosti (sploh na prvi posluh) Leopolda I. na koncu dneva le bolj učene oziroma le bolj inteligentne preslikave brundanja zapitkov iz lokalnega bifeja. Torej. Nič novega, nič posebej navdihujočega. Ravno Nesen, ki je sestavljena iz naslovne negacije v prvem verzu in potem malodane že napornem naštevanju dejstev ali pojmov, ki naj bi pridobili pomenljiv lesk, je nekaj sladko-kislega. S pripombo, da sta v postavko aktivno vključena Mito in veteran Eyeceeou, dva izkušena aktivista, ki ju je vselej veselje na novo pozdraviti. Ampak. V bistvu so take in podobne cvetke v zabavo le zelo omejenemu občistvu oziroma zdolgočasenim knjižnim moljem, medtem ko se mladina, še zlasti urbana, ob teh prej dolgočasi kot kaj drugega.  

Se pa Leopold I. poleg polit-komentatorstva loteva tudi (samo)sproščanja in zafrkancije. A tudi tu se marsikatera songovska enota prehitro nameni proti ne posebej intrigantnemu humorju. Kinderšpil ima surf-rockovsko, torej starikavo, glasbeno osnovo, čezenj pa se veseljači, skupaj z videom, z nečim kvazi-hecnim, z nečim kar že od zdavnaj ponujajo liki iz filma Pr' Hostar ali Franci Kek oziroma domača plejada komedijantov, ki so, sumim, veseli tudi vabila na nastop na vaški veselici. Sodim, da sodobni, ustvarjalni in ambiciozni hiphoparji proti območju tega kreativnega povprečja ne bi smeli niti pogledovati, kaj šele iz tega provincialnega nabora prevzemati bodisi ideje bodisi sceno, kostume itd. Zelo sorodno resonira še swingovska Edino.

Na Dobro jütro je še nekaj povsem užitnih perl. Acid-jazzovsko podkrepljeni Wabi-Sabi in Unikat sta kot raperjevi opoldanski razmišljanji, a zazibata z mehko funky vibo. Tema dvema se pridružuje ležerna Unikat. Preseneti pa ljubka Pleše po svoje, ki ima izrazit plesni ali house naboj. Podobno lahkotno poslušalsko izkušnjo doda Prosti pad, nemara najlepša poema med vsemi. Komad Zastonj bom pomnil zaradi kvalitetnega Emkejevega gostovanja. Orkestralno prebojna Fküp pa je spet kalupski tip Leopoldovega opusa, ki morda, morda sploh ni moment, s katerim bi se avtor postavljal. Zaradi akcenta in tudi pripovedne vamo-tamo taktike me Leopold I. zelo organsko spominja na raperja z imenom Toxsick, ki je prvi album Ovce na balkonu predstavil pred desetletjem. Kasneje se je sled za Toxsickom zabrisala.

Ergo. Leopold I. ponuja privlačen prvenec, toda stilistične preference, z njimi pa tudi narativno nišo, mora raper šele odkriti. Glede na to, da Michael Leopold ni najmlajši, bo moral s svojo kreativno rastjo zelo pohiteti.    

Ocena: 4