Doja Cat potrjuje, da je ljubosumen tip

 Niti ni poudarjen disco pač pa lahkoten pop. Doja Cat, kot slišano, še vedno tudi vražje spretna raperka, je s predlanskim album Scarlet nakazala, da ji utapljanja v vedno znova podobnih pop modulih niso v veselje. V tem smislu se tudi Jealous Type zdi nekaj posebnega, nekaj nenavadnega, nekaj produkcijsko izzivalnega, pogojno celo progresivnega. Zelo mehak in plitek basovski temelj songa skupaj z dodanimi zvončki bežno spomni na Madonno še iz osembdesetih. Pa saj asociacije na pop ikono sprožajo tudi prizori iz videa. Doja Cat se očitno počuti dobro in zelo motivirano. Z zanimanjem čakamo njen novi album z naslovom Vie.

Nekonvencionalni raper ali artistični hiphoper se vse bolj nagiba standardnim songovskim oblikam. Lep primer za to je njegova deveta albumska izdaja Don't Tap The Glass, natančneje štiri hitične popevke s tega. Soul in umetelen disco najbolj odštekanemu raperju nudijo precej zabave. Medtem ko Tylerjeva zvesta navijaška baza tega raperju niti ne zameri. Saj zori skupaj z njim. A vendar 34-letni kalifornijski artist iz eksperimentalnih v bolj vsakdanje forme prehaja na svojstven način. Primer. Poleg pričujočega videa, ki promovira letošnji aktualni album, je Tyler, The Creator vzporedno predstavil še video za uspešnico Darling, iz lanskega albuma Chrompakopia. Slednje le v opomin, da prvi stavek iz zapisa drži, še bolj pa drži, da nebrzdani ustvarjalec lahko preseneti s sleherno potezo.

Laufey je ostala edina, ne pa tudi sama. Seveda ne, kajti pevkina najtesnejša sodelavka ostaja njena sestra dvojčica Júnía. To dokazuje tudi ta nova uspešnica. Nežen swing-pop je Laufey tudi tokrat utrdila na prepoznavnem ritmu bossa nove. Prikupna glasbenica in lanska grammyjevka je malodane edina, ki ohranja tovrstno naracijo. Vsekakor pa je najmlajša, ki goji ta izraz. Kajti večina ostalih glasbenikov, ki se preiskuša v žanru imenovanem tudi tradicionalni pop, karierne stranpoti ubirajo le občasno (na primer Lady Gaga), ali pa gre za glasbenike, ki jih v drugih žanrih nismo in jih bržčas nikoli ne bodo spoznali (kot Michael Bublé). Še ena sveža klasika, torej.

Reši se, kdo se more! Vreščanja. Florence Welsh, zelo uspešno angleško pevko in avtorico, ima nemalo ljubiteljev kakovostne pop ali pop-rock glasbe v zobeh prav zaradi kričavosti, ki pogosto meji na histerijo. S svežim hitom je Welsheva prav na tej kritični prelomnici nedvomno šla čez mejo - dobrega okusa. Londonska pevka in aktivistka tudi tokrat ostaja v območju opevanja svoje, torej ženske intime, in to vselej s predpostavko, da na tak način mobilizira, bodri ženski del populacije. Komad Everybody Scream je odlično sprouciran, vseeno pa vokalni del posnetka, še kako dobro dobro slišan, namenoma izstopa. S tem manj naklonjenemu delu poslušalstva streže še več nelagodja. Se pa Florence Welsh ne ustavlja le pri tem. Svoj novi album bo glasbenica izdala na halloween, torej tisto jutro, ki se bo razvil v Noč čarovnic. Najsi gre za samoironijo ali pa ne. Za pretirano nesrami seksizem ob tem velja pripomba, da imajo Španija, Filipini in Avstralija in še vrsta drugi držav v delovni zakonodaji člen, ki damam in dekletom omogoča dvanajst plačanih dela prostih dni na leto. Kako bi se na ta skrajno nesramen namig odzvala priljubljena Florence, ni znano, prav tako ne, kaj je novega s tem prepetualnim bučnim prepevanjem umetnica sploh želela sporočiti?