Andrej Košak, poznan predvsem po filmu Outsider, ki se prav tako kot najnovejši dokumentarec Punk pod komunističnim režimom, ukvarjal s časom punka, se je s slednjim poklonil svoji generaciji punk prvoborcev, sicer pa gre za slovensko-bolgarsko-srbska koprodukcijo. "Punk je prvi, ki ni bil seksističen, imeli smo ženske bende, pevke, udeleženke in kreatorke punka, niso bili samo moški. Po pogovarjanju z Makedonci, Hrvati in Srbi, sem opazil, da poznajo samo Pankrte, Laibach in Lačni Franz, zame pa so punk bili predvsem ti bendi, ki so omenjeni v filmu, s čimer sem naredil dobro potezo, da se ljudje lahko seznanijo s pravimi originali," je Košak povedal po razprodani projekciji.
Film se osredotoči na leta med 1977 in 1985, ko so na domačo sceno pridrle punk skupine Pankrti, Lublanski psi, Grupa 92, Berlinski zid, Buldogi, Šund, Kuzle, Čao pičke, Via Ofenziva, O!Kult, Otroci socializma, Gnile duše Indust Bag, ter tudi Doza, v kateri je pel sam Košak, eden od članov pa je bil tudi Primož Petkovšek Petko. v filmu spregovorijo Igor Vidmar, Ali Žerdin, Gregor Tomc, Marin Rosić, Dare Kaurič, Esad Babačić, Alenka Marsenič Marsa in drugi.
"Film je zahteval velik napor, rezultat pa je malce mešan. Lahko bi bil krajši, bolj osredotočen in malce bolj dramaturško obdelan, saj je na trenutek precej razpršen, enih stvari je malce preveč, drugih ni, tako da imam mešane občutke. Takrat so imele družbeno-politične organizacije, ena in edina stranka, je imela monopol izrekanj o vseh stvareh, družbi, mladini in tako naprej. Sploh pa o kakšnem kritičnem razmišljanju, punk pa si je vzel to svobodo, ni spraševal, temveč je povedal, kar so mladi takrat mislili. Tako imenovana svoboda govora bi lahko bila nevarna, če bi se to preveč razširilo, če bi tudi javnost, civilna družba, tako razmišljala, zato so ožigosali punk z nacizmom, čeprav še zdaleč ni bilo tako, represija pa je bila resna, je psihološko vplivala. Mularija je vedela, kaj se dogaja, te zgodbe je bilo, zaradi te afere, do neke mere konec, vemo pa tudi kakšna je bila usoda plošč Otrok socializma in kasneje prvenca Laibacha. Veliko zasedb pa plošč ni posnelo, ker so člane postopoma pošiljali v vojsko in so bili tako različni pritiski, daleč od tega, da jih ni bilo, ni pa bilo nekega normalnega razvoja, če bi živeli v drugačnem sistemu," je o filmu in tistim časom ob bok za naš mikrofon razmišljal Igor Vidmar.
Glasbene skupine, sestavljene iz najstnikov, ki so kljub svoji mladosti nastopali in sprožili val represije s strani komunistične partije, so bile prvi resen protiudarec v nekdanji socialistični Jugoslaviji, ki je vrh dosegla v t. i. "nacipunk aferi", v kateri so bili priprti člani skupine 4R ter pevec Lublanskih psov, Mario Šelih. Vse to Košak v filmu lepo predstavi, medtem ko med govorci pogrešimo dva ključna akterja, pevca Pankrtov, Petra Lovšina in tudi Šeliha.
"Našli smo način, da smo se upirali in se imeli dobro. Represija je bila, policija je težila naokoli, delila batine, če pa nekoga zaprejo za tri mesece in mu grozijo z zaporom od desetih do dvajsetih let, je bila to kar resna grožnja. Drži pa, da smo na pravi način povedali svoje in se dobro zabavali, vsaka generacija ima svoj način, jaz sem ponosen, da je moja generacija to naredila in sem to zabeležil preden niso že vsi stari in obnemogli. Ljudje so se smejali na pravih mestih, četudi se film zaključi dokaj resno. Takrat se niso smeli kritizirati Tito, partija, JLA, Jugoslavija, ogromno besedil pa je bilo tudi globoko osebnih in so marsikaj povedali med vrsticami. Mi smo svoje naredili, na mladih pa je, da najdejo svoj način in to naredijo po svoje, da najdejo upor, sicer bodo živeli kot ovce. Včasih smo bili vsi enaki, četudi iz različnih slojev, smo bili enotni in se neobremenjeno družili in na koncu skupaj nažicali za pivo. Niet so bili ravno na prehodu, so že hardcore generacija, zato jih v film nisem vključil, sicer bi moral še vse njihove sodobnike, ki pa niso bili prvoborci, omenjeni v filmu," nam je razložil režiser.
Stominutni film sicer lepo predstavi nekatere osebne zgodbe in skozi zanimive, nekatere prvič videne, arhivske posnetke razkriva, kako je punk v tistih časih pretresel temelje socialistične družbe in postal simbol svobodomiselnosti in sprostitve kreativnih energij mladostnikov tistega časa.
Večer se je nadaljeval z nastopom domačih Buldogov, v katerih rohni novinar Damjan Zorc, ki je na primerno punkovski način odpičila svoj krajši repertoar, kar je primerno ogrelo ozračje za legendarno reško skupino Paraf. Ta se je vrnila v polni zasedbi, Pavica (Vim Cola) in Valter Kocijančić sta si razdelila vlogi glavnih vokalistov, Zdrave na baskitari, Raul je upravljal s klaviaturami, v usnje odeta Iva je dodala spremljevalni vokal, seveda ob nepogrešljivih zvokih kitar Denija in Vava ter Bobotovih udarcev na bobne.
Zasedba je tako predstavila vsa tri obdobja iz svoje polstoletne zgodovine, s praktično celotnim novim studijskim, istoimenskim albumom. Ta ponuja modernejši zvok in produkcijo, a za njihove privržence ostaja še kako relevanten, kar so, tisti mlajši, pokazali tako z živahnim "stage divingom" z odra, kot popitim pivom za šanki.
Da so Parafi v vrhunski formi, so prikazali v uri in pol nastopa, ki je trajal natanko do polnoči, z obvezno himnično vižo Narodna pjesma, ki so jo prišli ponoviti tudi v dodatku. Pred tem pa niso pozabili na zimzelene skladbe kot so Visoki propisi, Perspektiva, Živjela Jugoslavija, Goli otok, Želim biti vojnik in druge. Večer je, tako generacijo iz tistega časa, kot vse mlajše prisotne, popeljal v čase, ko so imele pesmi uporniški naboj in so zarezale v možgane precej ostreje, kot je to zmožna glasba novejše dobe.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.