Domen Don Holc: S kitaro se preživljam, potujem, dostikrat tudi zaspim

Naslov plate je Mlada leta – koliko svojih "mladih let" nam torej ponujaš na njej, tudi kakšne zgodnje pesmi ali predvsem ustvarjanje zadnjih nekaj let?

Kar precej. Sicer sem večino pesmi posnel v času med leti 2018 in 2022, besedila določenih, kot na primer Umrl bom mlad, pa sem pisal še na začetkih svojega koncertiranja, ustvarjanja in spoznavanja življenja, v najstniških letih.

Pred leti smo brali, da si prodal vse svoje električne kitare in se odselil iz Ljubljane v rodno Zasavje. Vztrajaš pri tem, si v LJ zgolj še gost? Ali se glede kitar zadnji dve leti ne ločiš od Severjeve lepotice S2?

V Ljubljani sem živel devet let, vse od "cimerstva" z bandom do vaj po kleteh in sobah, in užival vsak trenutek. Trenutno s Koala Voice vadimo v Ljubljani, oziroma tudi naše "tripe" ponavadi štartamo in končamo tam. Tako da sem še vedno dosti v mestu. Sicer veliko manj kot prej, veliko časa preživim na poti. Vmes sem živel tudi na Gorenjskem, Primorskem, nekaj malega res v Zasavju, ki ga z leti čedalje bolj cenim, zadnji dve leti pa preživljam v Mariboru. Res sem veliko kitar prodal, za kar mi je žal. Rad imam kitare in vse, kar pride zraven, od vonja, magnetov, možnosti izražanja. Ampak v neki fazi sem potreboval redukcijo. Pri 24 letih sem bil lastnik dvajsetih kitar, na koncertih pa igral predvsem eno. Strateško sem jih imel postavljene po svetu. Kasneje se mi je zdelo škoda, da se jih ne igra, zato sem jih nekaj prodal kolegom, ki igrajo v bendih. Eno ima Manca, eno Tilen, eno Miha. Potem pa, če ne zamerijo, nekaj Mrfyi, eno pevec skupine Bordo in The Tide.  Trenutno sem na svoji srečni številki šest, z mojstrom Severjem pa si nenehno izmenjujeva kitare in mnenja, trenutno s seboj nosim Sever S2, komor koli grem. In mi ustreza, kako vpliva na moj razvoj in dojemanje sveta.

"Edina stvar, ki me spravi skozi, ki mi kaj pomeni, je, da se ga zadanem s tabo" – ljubezen, zaljubljenost, izenačuješ z zadetostjo – kam se je izgubil seks?

Ne vem ... (smeh). Meni se sicer zdi, da je tu nekje zraven, tesno povezan. Sicer je res, da sem v pesem poleg ljubezni opevanju le-te poskusil dodati tudi občutek varnosti ob prijateljstvu in razumevanja ob tematiki. Sem pa že slišal, da so se ljudje ljubili ob tem komadu, če verjameš ali ne, haha.

Lorenora je lep "čilaut" synthpop izlet, ki pa je hkrati pravo melanholično hrepenenje, navdih si menda dobil v risanki iz mladosti?

Da, v risanki iz mladosti. Mogoče za naslov, ki je kasneje obveljal. Rorenora Zorro je bil drugi častnik na gusarski ladji, boril se je s tremi meči naenkrat. Drugače pa ne gledam več veliko risank, skoraj premalo. Originalni naslov pesmi je bil Molotow, zdel se mi je simpatičen kontrast med "chill out" minimalizmom ter naslovom in požiganjem mostov za sabo, spet ljubezenska tematika. Mi je pa kolega takrat povedal, da razmišlja, da bi sestavil bend s takim imenom. Pa sem spremenil naslov v izpeljanko iz imen in stvari, ki so mi takrat nekako sovpadale v tok življenja. Idejo za pesem sem prvotno dobil ob gledanju nekega butastega filma, zombi predelave Prevzetnost in pristranost avtorice Jane Austen.

Pravzaprav album daje svetovljanski občutek, podobno kot Plata, ki ste jo nazadnje izdali Koala Voice. Oba albuma lahko tako po raznolikosti kot kvaliteti postavimo ob bok tujim izdelkom, hkrati pa presenečaš z vsakim komadom, izgovorjavo, produkcijo, ki je ponekod izčiščena, drugod pa "kosmato" DIY-jevska (naredi sam op. a.) ...

Hvala. Veliko sem potoval in tako s Koala Voice kot tudi sam, imel to srečo, da sem imel možnost sodelovanja in snemanja v različnih studijskih okoljih in z različnimi ljudmi. To se je potem, se mi zdi, nekako zapisalo v moje izražanje. Včasih sem imel tudi več kolegov iz tujine, s katerimi smo se dostikrat pogovarjali dolgo v noč, v marsikaterem jeziku, ki smo ga znali. Mlada leta sem snemal v treh različnih studiih in nekaj sam v domačem studiu, ki sem ga imel v tistem obdobju. Nekaj stvari sam, nekaj z zasedbo. Všeč mi je, da je seznam pesmi na albumu dejansko kronološki. Tako zase lahko vidim, v kakšnem obdobju in kje sem bil v določenem časovnem obdobju.

Zagotovo ne gre (zgolj) za pesmi, ki jih morda nisi mogel uporabiti v Koala Voice – ali za samostojne zadeve pristopaš različno, točno veš, kam kaj spada, ali preprosto ne ločuješ zadev?

To je kar smešna situacija. Nekako poskušam dati formi skladbe prosto pot. Da se sama zacementira, definira. Velikokrat bendu pokažem kakšno pesem, kdaj se takoj zgodi, da jo odigramo skupaj, kdaj na kakšno zanalašč malo pozabim, da vidim, če preživi zob časa, vmes pa jo odigram na kakem od svojih koncertov.

Koliko pesmi si imel, med kolikimi si izbiral, si dal na album vse ali je ostal kak "B-side"?

Glede na to, da sem imel že leta 2019 skorajda preveč materiala za ploščo, od osnutkov skladb do večminutnih improvizacij, sem vesel, da mi je uspelo zaokrožiti smiselno celoto. Ostalo mi je kar dosti "B-side" materiala, v vmesnem času pa smo s Koala Voice izdali še naš zadnji album Plata. Nekako se ves čas naglas hecam, da se veselim albumov Plata II in Mlada leta II. Vmes sem imel celo underground bend, s katerimi smo odigrali vsega skupaj en koncert v Cankarjevem domu, drugega pa na Izštekanih. Domen Don Holc & Najete pištole, oboje na povabilo Andreja Šifrerja, pri njegovem projektu ob 40-letnici prvega albuma.

Na plošči prevladuje dokaj ležeren "vajb", tudi vokalno, skladbe pa brez sramu zabeliš z elektronskimi vložki, čeprav te imamo večinoma za kitarista – ali so to samo predispozicije, ki jih imamo v glavah?

Marsikateri bolj šolan kitarist bo zavil z očmi, ko se bom strinjal, da sem primarno zadnjih deset let kitarist. S tem se preživljam, s kitaro živim, potujem, dostikrat, kadar imam posteljo prazno, tudi zaspim. Sicer pa uživam in živim za glasbo. V kakršnikoli obliki, s katerem koli inštrumentom. Rad iz nič ustvarim nekaj, rad poslušam tudi zvoke okolice in to integriram v glasbo. Moja mati je bila učiteljica glasbe, oče hotelski glasbenik, glasba je bila del mojega vsakdana že od malega.

Četudi morda deluješ nekoliko sramežljivo, ti leži vloga frontmana, pevca (v Koala Voice si kitarist, back vokalist), se torej v obeh vlogah počutiš udobno?

Celotnega nastopanja se zadnjih par let poskušam lotiti metodično. Kot igralec metode (method actor). Poskušam se vživeti v prostor in svoje vloge, v množico (ali par ljudi, ki se slučajno ustavijo) in zgodbe podajati čim bolj iskreno. Če se počutim udobno? Ja. V Koala Voice se lahko naslonim na in čez zvočno kuliso svojih frendov in skupaj ustvarjamo. Ali pa sam, ko lažje govorim sam zase, stojim za svojimi občutki in emocijami, brez prilagajanja, kdaj kak impulz pride in gre, hitreje.

Štiri pesmi v angleščini, šest v slovenščini, lepo razmerje, hkrati se ti pa najbrž ni treba ukvarjati z vprašanji, zakaj eno ali drugo, najbrž točno veš že, ko pesem pišeš, ko nastaja?

Tako. Redko se zgodi, da bi kadar koli prevajal samega sebe. To mislim, da se mi še ni zgodilo. So me v preteklosti dosti spraševali, zakaj angleščina, zakaj ne več v slovenščini. Skozi leta sem razvil drugačen odnos do jezikov in nočem svojega pisanja omejiti na en glas zato, ker bi nekaj "moral" narediti zaradi dometa, ali nekega nacionalnega ponosa ali česa podobnega. Rad pa imam jezike, rad slišim materni jezik, rad si zastavljam uganke v drugih jezikih.

Umrl bom mlad ima nekakšen šansonjersko-kabarejski pridih, hkrati pa si lahko pomirjen, saj si "klub 27" že zaobšel?

Hehe, to je spet dolga zgodba. Od 17. leta igram kitaro in pišem pesmi v rokenrol bendu. Seveda je precej mojih vzornikov "članov kluba 27". Tudi sam sem dosti časa živel, ali pa še živim v maniri "live fast, die young" (živi hitro, umri mlad op. a.). Se pa potem, ko si v teh letih, verjetno vsakemu dogajajo prelomnice, zavedanja. Jaz sem dopolnil 27. leto v času globalne epidemije. O minljivosti in globalnih ter družbenih problemih in smiselnosti življenja sem razmišljal dosti prej. Ampak ja, rad imam življenje, rad imam ljudi, četudi ne potrebujem vsakodnevnih množic. Nekako se hecam, da naslednji korak so Kristusova in leta Aleksandra velikega pri triintridesetih, medtem pa mi trenutna partnerka ljubeznivo piha na dušo, da ji dolgujem vsaj 82 let lepega, skupnega življenja. Bomo videli, haha.

Maja, kaj dogaja je dokaj šifrerjevsko-benčevska, mene je celo spomnila na Madness, ti je Maja že odgovorila na vsa vprašanja?

Ma ne, ne javljava se več, ne kličeva preveč, sva spraševala predolgo ali premalo spala.

Mislim pa, da je komad prinesel nekaj pomiritve. Nepričakovano lepo mi je pri srcu, da dobivam dosti feedbacka in lepih besed na to pesem. Vse od smeha zaradi številčnice, do zahval za katero od vrstic besedila. Sicer pa hvala za Madness.

Album sklene poetična balada Tablete, viski, rokenrol – spet je izostal seks, je odnos mlajših generacij na klišejsko reklo o seksu, drogah in rokenrolu zagotovo drugačen od tistih, ki so bili rojeni nekaj desetletij prej?

Sam zares ne maram tablet. Sem pa napisal pesem za prijatelje, ker se mi je zdelo, da ga bodo, če ga slišijo na kaki žurki ob treh zjutraj, peli zraven pri refrenu. Zanalašč je malo bolj patetičen kot kvazi rockerski ali seksualen. Težko rečem, kakšen je odnos mlajših ljudi do seksa, drog in rokenrola. A upam, da ostaja vse, od malce mističnega do strastnega. Da se telesa spoštujejo in obožujejo kot templji in rituali ne ovirajo svobode ali varnosti. Vemo, kako širok spekter je življenje in čez kaj vse moramo kot ljudje,  rokenrol naj bi v tem nudil tudi uteho in užitek, načeloma isto bližino. Ob branju vprašanja sem se pošalil z malce starejšimi  frendi, ki so dejali, da "včasih so bili trojčki in celovečerna tantrika in neobremenjena lizanja, zdaj pa smo ob 22. uri doma, gledamo Kmetijo in travmiramo zarad službe (smeh)". Hvaležen sem Dionizu za svoj trenutni življenjski moto. Zmotno bi se mislilo, da je preveč vsega. Pa mi je bilo povedano, da nad njegovim svetiščem nekje piše: zmernosti in vsega ravno prav, ne preveč, ne premalo.

Imel si že promocijo albuma, ki se je baje kar zavlekla, kje te bomo še lahko ujeli poleti in jeseni, da boš predstavil pesmi s solo prvenca?

Da, album je izšel pri Nika Records, kjer je tudi najlažje dosegljiv, ali pa ga lahko kupite na koncertih. S Koala Voice imamo kar pestro poletje, igramo vse od festivalov do grajskih trgov, po Sloveniji in na Balkanu. Mene čaka tudi nekaj samostojnih koncertov, zdaj po izidu albuma si moram vzeti čas, se odzvati na povabila in se z veseljem lotiti koncertov. Prvi, ki me čaka, je 21. julija v ljubljanski Aleji, septembra v Šentjerneju, vmes pa bom morda izpeljal tudi mini turnejo. Rad pa bi se vrnil tudi v kakšno gledališko predstavo ali imel kakšna pesniška branja.