'Ne primerjam se z domačimi raperji, počasi pa tudi z ameriškimi ne več'

Kljub temu da ga je scena začela spoznavati že konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, je Doša svoj dolgo pričakovani prvenec izdal šele leta 2010. Če je nekatere skozi leta razočaralo neskončno čakanje, je ljubljanski raper z omenjenim albumom dokazal, da se je splačalo. Za seboj je pustil enega najbolj prepoznavnih manifestov v diskografiji slovenskega hiphopa. 

Ko se je polegel prah po izidu prvenca, pa se je že začelo novo čakanje, ki sedaj traja že več kot desetletje. Upravičeno, kajti Doša ni le "tisti tipični raper", ki cele dneve lovi ujemanje zlogov na koncu besed, ampak je tudi zelo aktiven glasbeni producent. Ukvarja se produkcijo zvoka, sodeluje pri reklamah in snemanjih za različne projekte, hkrati ureja vizualne podobe, če je treba, pa prime tudi za kamero. V prostem času slika. 

Pred njegovim nastopom, ki se bo 15. 4. odvil na odru Kina Šiška, gledalci pa ga bodo lahko spremljali po spletu, smo se z Došo med drugim pogovarjali o sodobnem zvoku v hiphopu, o tem, kdaj lahko pričakujemo nov album in tudi o tem, zakaj so koncerti na spletu lahko dobri. 

Prvenec si zaključil s skladbo V teh 26-ih letih, ki si jo posvetil svojemu sinu. Od takrat je minilo 11 let. Kaj se je z glasbenega vidika v tem času spremenilo in kako spremembe vidiš pri 37-ih letih?

Glasba se je razvila v zvok, ki ga imamo sedaj. Na tem področju se je zgodilo veliko sprememb – od različnih efektov do tega, da včasih nismo samplali (tehnika vzorčenja pri starejših skladbah, op. p.) MP3-datotek, ker so veljale za manj kvalitetne. Danes lahko samplaš posnetke z YouTuba, ki jih lahko na koncu tako zelo popačiš, da prideš do želene podobe. Na žalost se je spremenilo tudi to, da so besedila povsem izgubila veljavo. Mlajši publiki greš skoraj že na živce, če ji želiš nekaj povedati, ker si želi le forme. Oni bi samo autotune in to je to. 

Si kdaj poskusil iskati pomen v besedilih pesmi te generacije? Si kdaj preučeval besedila in poskušal razumeti, kaj sporočajo?

Ne, nisem. Matter imam na primer rad, ampak me ne more nihče prepričati, da je to neka višja oblika umetnosti. Lahko je narejeno dobro in vse to na nek način razumem, ampak še vedno mislim, da to ni višja umetnost. Nekateri ustvarjalci so šli v korak z glasbo, ki je evolvirala, pa vseeno dajo veliko pomena tudi besedilom, npr. J Cole, Joyner Lucas, Kendrick Lamar ...

Torej si v tem času ustvarjanja novih komadov navdih iskal tudi pri teh ustvarjalcih, ki si jih sedaj naštel? So vplivali na tvoj današnji zvok? 

Tudi. Zagotovo so vplivali na moj zvok, predvsem pa sem iskal svojega. Nek hip hop, ki da emocijo, hkrati pa vsebuje te elemente, ki so danes prisotni. Da je sveže in v koraku s časom. Hkrati pa so besedila še vedno lirična.

Esenco hip hopa pa še vedno dojemaš tako, kot si jo včasih, le da ima vse te druge dodatke in preobleke? 

Da, dojemam pa tudi to, da se mi s tem žal ne bo nikoli uspelo prebiti v mainstream. Če bi se odločil, da si takšnega preboja želim, bi hkrati prodal svojo avtentičnost za to, da bi bil popularnejši. Obenem pa pri nas še vedno ne moreš preživeti le s tem. Ali je vredno? Ni. Najbrž imam tudi jaz svojo ceno. Če pa vem, da si lahko kupim stanovanje in avto, bom po tem albumu delal le to, kar je sprejeto in s čimer lahko potem tudi nekaj zaslužim. Ne pa da se prebijam iz tedna v teden. 

Ko sva že pri tem. V slovenskih rap krogih smo že od začetka kar ponotranjili ta ameriški diskurz "you sold out" (prodal si se). Ali si sploh lahko 'sell out' v slovenskem hip hopu? 

'Sell out' si, če nisi pošten do sebe. Ker si se prodal, pa niti denarja nisi vzel. V bistvu si še večji sell out. Spoštujem "borbo za denar", ampak ne išči pri meni spoštovanja do svoje glasbe, potem ko si znižal svoje standarde – če si jih sploh imel. Tudi sam imam pripravljeno pesem, s katero se morda prebijem onkraj hiphop publike, ampak še vedno bo šlo za single na albumu, na katerem ne boš dobil več takšnih singlov, ker iz mene ne pride več takšnih stvari. Prej emotivne zadeve in bolečina.

Sicer pa nisi nikoli varčeval pri izražanju kritike do stanja v rapu, če je bilo treba, si tudi precej jasno izrazil stališča glede nekaterih ustvarjalcev. Pri tem je odmeval komad Usput. Nato je sledila pesem Ego manijak, pri kateri se zdi, da imaš znova marsikoga na muhi ... Zakaj si potreboval še en tak komad?

Zame sta to dva povsem različna komada. Ego manijak je komad, v katerem poimensko in tudi v ozadju ni nikogar, ki ga napadam. Je komad, v katerem rapam, da sem najboljši, in s formo in strukturo rime to dokazujem. Je pa klasičen "najboljši sem" komad, čeprav je v njem tudi nekaj sporočilnih verzov o tem, kaj je podpora in kaj ne. Ampak zame sta to dva popolnoma različna komada. Ego manijak predstavlja mojo "bojno fazo", predvsem pa gre produkcijsko za dva različna komada. Usput je odgovor na neko takratno situacijo. Tukaj gre pa samo za to, da dokažem, da sem boljši in da se ne primerjam z domačimi raperji ... pa tudi z ameriškimi počasi ne več.

Kakšno pa je stanje slovenskega hiphopa? Kako gledaš nanj kot starosta, kot nekdo, ki ima izkušnje in ki je k oblikovanju te kulture precej prispeval?

Ne spremljam.

Zakaj ne?

Ker ne dosegajo mojih standardov.

In to so?

Tega, kar hočemo kopirati, ne znajo niti dobro skopirati. Želijo rapati v triolah in z dvojno hitrostjo, pa ne vidijo, da še ritma ne znajo držati. Potem pa imamo nekoga, ki je "na liniji", ampak potem nima niti ene rime. S Trkajem sva imela debato, kako pomembne so rime. Ampak kaj delamo v osnovi? Rimamo. Kaj je rapanje? Govorjena beseda, recitirana v rimi.

Mene je težko impresionirati. Pri vsakemu raperju najdem nekaj, kar mi manjka. Nekateri pravijo, da rad gledam negativno in pljuvam po stvareh. To je zato, ker ni popolno. Ko bo popolno, bom tiho. Takrat je odlično. Do takrat pa izpostavljam, kar ni. Če je nekaj res slabo, pa sploh ne bom govoril o tem.

Kaj je zate popolnost? Ali gre za čistost, sinhronost in simetrijo ali sem sodijo tudi napake?

Kako veš, kaj je napaka, ko dobiš izdelek? Je to sinkopa ali je napaka? Kendrick Lamar, J. Cole, to je popolnost. To sta raperja, ki imata ritmiko, ki se igrata, ki vesta, kaj povesta. Dvojna rima jima ni dovolj, ampak hočeta še. Zraven gre izvajalec še s fonetiko, odpoje, produkcija pa je na mestu.

Kako gledaš na dejstvo, da slovenski hiphop izvajalci na platformah, kot je YouTube, beležijo visoke številke ogledov in se v tem zlahka kosajo z nekaterimi vidnejšimi imeni pop glasbe? Slednja imajo prostor na radiu, hiphopa pa tam večinoma ni.

YouTube ni podpora. Celotna situacija ti pove, da izvajalca, kot je denimo Tanja Žagar, rad slišiš, vendar ga ne iščeš, nekega hiphop izvajalca pa greš iskat in ga poslušaš, ampak še vedno zastonj. Sicer pa se Val 202 trudi in nas predvaja, kaj je narobe z ostalimi, pa ne vem. Verjetno to ni vprašanje zame, ampak za tiste, ki imajo pri odločanju besedo.

Doša, zdaj pa res ... kdaj bo plata? In kakšna bo?

Kakšna bo? Doša 2021, takšna bo. Bo pa prej, kot si misliš. 

Tako ti kot Zlatko sta izdala pesmi, ki naslavljajo politično situacijo. Tvoji skladbi Pismo predsedniku RS in Razglednice je publika zelo dobro sprejela, odziv na Zlatkovo skladbo Svoboda pa je presegel okvire glasbe. Se strinjaš z oceno Matjaža Ambrožiča, da je razlika v tem, da si se ti držal izključno glasbene forme in nisi posegal v druge sfere?

Zlatko je praktično vsakemu gospodinjstvu znan že od sodelovanja v Big Brotherju, izpostavlja se tudi na protestih. In menim, da v pozitivnem smislu. Jaz pa napadam samo z umetnostjo. Sicer sem na protestu, ampak ostajam tam.

15. 4. se vračaš na odre. V Kino Šiška boš s prenosom v živo nastopil z živo zasedbo. Kaj pričakuješ od nastopa in kaj si pripravil za spletno publiko?

Po mojem mnenju bo to moj najboljši koncert do sedaj. Vsaj jaz bom najbolj užival v tem, kako smo z glasbeno ekipo postavili in zastavili zadeve. Žal mi je, da gre samo za prenos v živo in da ne bo publike, ampak na žalost smo tam, kjer smo. Pripravljamo marsikatero presenečenje, pestro bo, glasbeniki bodo menjavali inštrumente. Poskrbeli bomo, da dodamo tisto, kar je odvzeto koncertu pred občinstvom v dvorani. Prepričan sem, da bo zanimivo videti in slišati, kako smo se poigrali z aranžmaji in kako smo preoblekli te novejše 'trapish' komade, kajti lotiti se jih z bandom je izziv.

Spletni koncerti so se v času pandemije uveljavili kot (zasilna) alternativa. Kako ti gledaš na to in ali se ti je bilo težko odločiti za izvedbo koncerta?

Lahko se je bilo odločiti, predvsem zato, ker gre za nastop z bandom. Kajti če se moram odločiti, ali bom nastopal z bandom za nič evrov ali pa grem sam rapat na matrico za 200 ali 300 evrov, grem raje z bandom, ker uživam. Pri rapanju na matrico grem pa opravit posel. Pri nastopih z bandom uživam in se vživim v nastop. Gre za čisto drugo zgodbo.

Glede streamov najprej nisem imel nobenih pomislekov. Najprej sem razmišljal, kako slab občutek je, ko končaš komad, pa ni aplavza, ter kako bo s tem. Ampak to je pač edina rešitev. Če bomo prodali toliko kart, da dobim še kakšen evro, bo sploh super. Je pa ena zelo dobra stvar. Moja babica bo prvič lahko gledala moj nastop. Stric ji bo nastavil 'stream' in prvič v življenju bo lahko svojega vnuka gledala nastopati na odru. Vem pa, da ljudem streami niso najbolj pogodu.

Koliko streamov si si ogledal do sedaj?

Nobenega. Je pa res, da ne bi gledal streama ljudi, ki sem jih že večkrat videl v živo. 

Zakaj meniš, da je nastopanje z bandi zelo priljubljeno med slovenskimi raperji?

Z bandi nastopajo tudi praktično vsi večji ameriški raperji. Res je, da je tam prisoten tudi DJ in je celotna zasedba pomaknjena bolj v ozadje. Obstajajo poslušalci, ki jim tovrstna oblika nastopanja ni všeč in imajo raje rap na matrico, ampak v splošnem zame ni boljšega kot band. Tudi če je nekdo dolgočasen in ima dober band, mi bo morda všeč 'špil', čeprav mi je on kot raper slab. Če sodim po sebi, ima verjetno vsak željo rapati, medtem ko za njim 'žge' band. Večji problem po mojem mnenju nastane, ko ima raper bolj slab band in bi bilo morda bolje, če bi rapal na matrico.

Večina te pozna kot raperja. Nekateri še vedo, da si glasbeni producent. Vendar to niso edine stvari, ki jih počneš v življenju ...

Moj glavni vir dohodka, ki je trenutno zelo šibek, je zvok na splošno, postprodukcija in vse, kar je z zvokom povezanega. Oddaje, reklame ... skratka, vse, kar je s snemanjem povezanega. Delam kot mikrofonist in snemalec zvoka, prav tako v postprodukciji. Delam še marsikaj drugega, kar sem se sproti naučil. Gre za zadeve, ki bi jih načeloma zame izdelovali drugi, ampak sem se denimo lotil oblikovanja podob za svoje glasbene izdelke, naslovnic singlov in albuma ter montaže promocijskih videov za nastope. Rad montiram, uživam v tem, če uspe. Posnel in montiral sem tudi svoj videospot in pri tem sem užival.

Sicer pa tudi slikaš ...

Trenutno nimam časa, da bi se bolj posvetil temu. Verjetno bo še prišel čas. Velikokrat si zamislim, da bi kaj naslikal, pa ne pridem do tega. Zadnje čase se ukvarjam s športom, posvečam se sebi.

Veljaš za enega bolj emotivnih izvajalcev, kar se zazna tako vokalno kot tudi pri besedilih. Ali se tudi danes, ko se aktivneje posvečaš rekreaciji in skrbiš za fizično in mentalno kondicijo, enako lotevaš pisanja ali pa se je kaj spremenilo?

Včasih se mi zgodi, da denimo šest ali osem verzov spišem med hojo po ulici. Sicer po navadi pišem po 20 pesmi naenkrat, zdaj pa se je zgodilo, da sem razglednice in pismo predsedniku napisal v roku 30 ur. To je zame novo. Da sem dosegel svoje standarde s konstrukcijo in z rimami v tako kratkem času.

V zadnjem času sem sicer imel veliko dela z različnimi stvarmi. Nisem se veliko posvečal pisanju. Vseeno pa bo to svetobolje vedno ostalo v meni. Največ sem pisal, ko sem imel ob sebi alkohol, 'šesterček' piva. Poiskal sem instrumental, ki je igral na note moje duše, in začel s prvim verzom. Pisal sem do šestega piva, potem pa je bil na žalost problem, da nisem šel domov, pa pisal tudi več nisem. To me je tudi pripeljalo do odločitev, da je treba narediti nekatere spremembe oziroma, da moram imeti boljši odnos do samega sebe. Če ne morem prenašati alkohola, ga pač ne morem. Problem je, ker se s takšnimi težavami marsikaj podre. Če se ne bi podrlo, je vprašanje, kdaj bi si priznal, da se moram spremeniti zaradi sebe, ne le zaradi nekoga drugega.