Druga puberteta ga sili v raketo

RICHARD ASHCROFT - Lover

Ashcrofta se seniorji spomnijo po poveljevanju brit-pop uspešnežev The Verve. Benda The Verve pa se tisti manj betežni spomnijo po Ashcroftovem vehementnem sprehodu po Hoxtonu oz. iz videospota za super-hitično Bitter Sweet Symphony, ki je ob koncu devetdesetih odmevala povsod, razen, pa še to ni preverjeno, na dnu Indijskega oceana. Bitter Sweet Symphony je bila zložena po motivih songa The Last Time, enega začetnih posnetkov The rolling Stones. Ikonski video pa je bil posnet po motivih tistega za nesmrtno Unfinished Sympathy zasedbe Massive Attack iz leta 1991. Ashcroft ima, drži, izostren čut za uspešno šlepanje, čeprav je res tudi, da kot pisec pravih avtorskih songov ni ravno brezveznik. Lover je še kar posrečena pesem, kajti njeno vokalno bogasto lepo podpre od nekdaj suveren Ashcroftov vokal, s katerim v Britaniji še vedno lepo popularen glasbenih hrani svoj prikpen napuh. Upoštevajoč še generacijski kontekst, se zdi prisotnost in njegova očitna ambicija publiki še vedno ne streči banalne robe, pohvalna. Richard Ashcroft - v bistvu - nikoli ne razočara.

Ocena: 4

ROBBIE WILLIAMS - Rocket

 Robbie Williams želi biti raketa, dasiravno bi se od angleškega popevkarskega super-slavneža spodobilo priznanje ozko targetiranega imperativa: ostati tako kul kot je Billy Idol. Konec Brick Lanea ima sveže grafite, opažam. In Tony Iommi, kitarist legendarnih Black Sabbath, pionirjev black-metal rocka, je prav tako soudeležen v tej prisiljeni kot-punkovski nevrotičnosti. Hitro, hitro, a bedno, zelo bedno. Zakaj tako, Robbie, zakaj?

Ocena: 1,5

SUEDE - Disintegrate

Brett Anderson, večno premalo znani južnolondonski poet, skrivnostno ohranja svoj značilen jokav glas. Rockovska ostrina britpop benda The Suede zato ne jenja. Hkrati pa je očitno, da se stvari v Andersonovem svetu, od nekdaj obremenjenem s tisoč in eno travmo in pol milijona osebnih predsodkov, zanesljivo sprevračajo v razkroj, desintegracijo in - kot odkriva tudi naslov prihajajočega novega albuma - večnost prenažrto s pomirjevali (Antidepressants). Malenkost starejše legedne The Cure, ki so spočeli to pravljično kobajagi-temačno literarno-glasbeno modo se (lastni) zgodovini posmehujejo, The Suede pa jo dandanes doživljajo še bolj resno kot kadarkoli prej! Pa saj. The Suede so bili svoje dni razglašeni za najboljši bend na svetu, pa čeprav takrat niso izdali še niti enega komada! Kmalu bodo imeli že deset albumov, pribljižna ekselentnost The Suede pa še kar vztraja.

Ocena: 3,5

STEREOLAB - Aerial Troubles

 Anti-pop londonskih Stereolab je bil vedno zabaven. In tak ostaja. Tudi po ustvarjalni pavzi, ki jo je zasedba uživala zadnje poldrugo desetletje. Stereolab še naprej neumorno črpa iz pionirskih semi-elektronskih pop poskusov (krautrock), francoskega šansona in lolita-popa ter, govoto, iz brit-popa, slednji je bil času začetka delovanja skupine v zenitu. Če ste pošteno cepljeni z retro zvoki, simbolno to pomeni z muzejsko sintetizatorsko robo, in so vam dovolj že neznatne pevske veščine, ter sem ter priložnostno kar za štos stisnete/slišite še kako nebodigatreba disonanco ali polton, ste že srečni na pragu Stereolab praktikuma. Čeprav se zdi formula enostavna, pa je zanimivo, da zvočna perpoznavnost Stereolab ostaja nekaj avtonomnega in obenem eksotičnega, težko primerljivega s čemerkoli drugim. Morcheeba ali pa naš dvojec Liamere so slogovno blizu, a spet tako zelo daleč. Tudi po tridesetih letih še vedno prijazna in zelo poslušljiva pop godba. Morda pa pariški dvojec Air podobno tako kot njihova Stereolab žlahta sčasoma tudi pridela kaj novega.

Ocena: 3