Duhovi: Da državo s takim potencialom spraviš na kolena v četrt stoletja, moraš biti pravi mojster

Zasedbo Duhovi poleg Borisa Beleta, dolgoletnega člana kultnih Buldožerjev, sestavljajo še Luka Vehar na solo kitari, Miklavž Ašič – Miki na bas kitari in Žiga Kožar na bobnih. Njihov prvi album Dobri duhovi prošlosti je v teh dneh izšel pri hrvaški glasbeni založbi Croatia Records. Več o plošči in še čem, nam je v intervjuju zaupala glava zasedbe.

Pesem in videospot A boš zraven? sta v slovenščini, preveva ju nekakšen vstajniško-uporniški duh ali,"zelo pripravno", tudi predvolilni?

Boris Bele: Tako je. Ta pesem je bila kot nekakšna koračnica narejena že pred nekaj leti in ni bila namenjena predvolilnemu času in tisto bolj pomembno, ni bila narejena za kakšno politično stranko. In potem smo jo letos aprila, na gostovanju pri naših ljubih prijateljih, skupini Dan D v Novem mestu, tudi prvič predstavili. Tu se je seveda našlo kar lepo število znancev in prijateljev, padali so komentarji, med drugim tudi, da je zdaj pravšnji čas, da pošljemo to skladbo med ljudi. Toda to brez videospota danes praktično več ne gre. Stekla je akcija imenovana A boš zraven?, prijatelji smo stopili skupaj in video je bil hitro narejen. In vsi smo sodelovali z nekakšnim občutkom, da bomo na nek svoj način nekaj prispevali temu predvolilnemu vzdušju.

Ste nostalgični po časih, ko se je zdelo, da glasba bolj hodi z roko v roki z duhom časa, ko so se dejansko kalile družbene spremembe, saj je zdaj že nekaj časa kronično pomanjkanje revolucionarnega duha, nekakšna apatija, ali pač korakanje na mestu in sprejemanje status quo-ja?

Boris Bele: Nekoč je bila glasba važen del našega življenja – danes (bojim se), za večino le "še ena aplikacija" na telefonu. Poleg tisoče drugih stvari, ki jih potrošništvo nudi. No, jaz se ne bi spet s tem ukvarjal, če ne bi verjel, da je še vedno veliko ljudi, ki vedo, kaj vse ti dobra glasba lahko nudi. Vinilkarji, recimo oni se tega zavedajo. Dobre, avtorske, če hočete inovativne glasbe je resda zelo malo v uradnih medijih, ni pa rečeno, da je zato ni. Le mediji so zelo sredinski, ker bi radi zajeli čim večje število gledalcev. In ne bi imel nič proti, če bi vsaj obstajale kakšne tehtne glasbene oddaje. Pa jih nikjer ne vidim. Poslovna filozofija res ni ugodno podnebje za nekakšne progresivne, avtorske in angažirane pesmi, kajti ljudem je potrebno prodajati sanje in bleščice in ne resnico. To tudi naši politiki dobro vedo.

Pa Slovenci lahko "končno zatremo lastne strahove in tesnobo ter stopimo skupaj" tudi pri resnih rečeh ali zgolj, ko gre za uspehe naših športnikov?

Boris Bele: To kar delajo naši vrhunski športniki, je za tako malo državo nekaj fenomenalnega. Pa ne samo športniki, tudi umetniki in mnogi vrhunski mojstri svojega posla. Če ostajam v sferah glasbe in angažiranosti, poglejte koliko ljudi po celem svetu so Laibach potegnili v svojo zgodbo. Užival sem, ko sem gledal njihov film iz Severne Koreje. Naša žalost je naša politika. Čast izjemam, ki potrjujejo pravilo. Državico s takim vsesplošnim potencialom v pičlih recimo 25 letih spraviti na kolena, to moraš biti pa kar mojster. Ali antimojster, kakor hočete. Izropati jo in prodati tujcem. Naprtiti dolgove in novodobne suženjske okove še nerojenim otrokom. Vsa čast! Tako daleč so nas privedli, da bi bilo že upanje, da bodo vsaj neke pomembne stvari v tej državi končno prevzeli pametni, sposobni in pošteni ljudje, kot zmaga in svoboda. Kdo ne bi bil sredi take situacije v strahu in tesnoben?Nekako imam občutek, da bomo spet volili preveč tistih istih fac, ki so nas spravile v to godljo. Ali pa mlajše, njim podobne, saj jih takoj prepoznaš. Sprašujem se, ali boš mojstru, ki ti je zgradil hišo, ta pa se ti je v kratkem času podrla na glavo, spet zaupal gradnjo nove na istem mestu?

Glasba se sliši kot čistokrven rock'n'roll, medse pa ste sprejeli tudi mlade moči, koliko se naslanjate na staro dediščino Buldožerja, delate nekakšen Buldožer za nove čase ali pišete povsem novo zgodbo? Je rock mrtev ali (kot dokazujete) še kako živ?

Boris Bele: S fanti iz Buldožerja me zadnje čase bolj vežejo prijateljske kot glasbene vezi. Z izjemo Boruta Činča, ki je bil naš producent na plošči Dobri duhovi prošlosti. Stvar je zelo enostavna. Kot večina moških v "poznih zrelih letih", sem si zaželel spremembe. Pa ne nove žene, ampak nove zasedbe. Mlade skupine, ha-ha. Fantje resda niso prav rosno mladi, so pa zato glasbeniki v najboljših letih, ko se znanje in talent mešata z izkušnjami in se ego zmanjša na tisto pravo mero. Pa še glasbeno smo razični, a kompatibilni.  S svojo preteklostjo z Buldožerji sem čisto zadovoljen, a to je zdaj nov bend. To, kar nekateri slišijo kot podobno Buldožerjem je pač moje avtorstvo, ki je bilo vtkano tudi v Buldožer. In to je zame kompliment. A hkrati ne pozabimo, da smo vsi v bendu avtorji in soaranžerji. Prevedeno v filmski jezik: resda sem scenarist, a glavni igralci in režiserji smo vsi skupaj, kajti skupaj smo poskrbeli za končno zvočno podobo naše glasbe. Tako si jaz predstavljam bend. Ta povezanost in sinergija, je neprecenljiva. Rock seveda ni mrtev, tudi blues ne. Ko me je nekdo vprašal, kakšno glasbo igramo Duhovi, sem mu (da bi se izognil temu težkemu vprašanju) odgovoril: V glavnem nekakšen blues z nekaj dodanih harmonij in s hudomušnimi besedili.

Album nosi naslov Dobri duhovi prošlosti (Dobri duhovi preteklosti), s tem mislite sebe, neke druge čase ali ...?

Boris Bele: To je naslov, ki zajema kar široko področje in vse to kar ste našteli se nekako meša, kar je dobro in si lahko vsakdo prikliče svoje duhove. Moji dobri duhovi so nekateri izjemni ljudje, ki so šli vsaj nek določen čas z menoj skozi življenje. In mi nudili obilo zabave. Duhovi smo si na tej plošči postavili kar nekaj izzivov. Recimo, izziv je bil narediti skladbe, ki v marsičem koketirajo s preteklostjo, a so vseeno vpete v današnji čas. Zvokovno in tekstualno. Vse to smo naredili in dosegli nek svoj zvok, v osnovni rock zasedbi, kot pravijo: "boben, bas, kitare in glas" , kajti tako so včasih bendi začenjali, tudi Stonesi, Beatlesi, Kinksi itd. Tudi to, da smo na ploščo uvrstili dve skladbi Buldožerjev, je bila nekakšna povezava s preteklostjo. In tako naprej. Vinilka, kot nosilec zvoka, je tudi nek dobri duh preteklosti, ki se spet vse bolj uveljavlja. Eden večjih komplimentov smo dobili od Nikoline, urednice na Croatia Records. Ko sem jo vprašal, kaj ji je pri Duhovih najbolj všeč, je dejala, da ji to "deluje tako sveže". Upamo lahko le, da bo to še kdo opazil.

Plošča je izšla pri založbi Croatia Records, zakaj na Hrvaškem, menda je tudi večino besedil v hrvaščini, kot v časih Buldožerja. Bolj računate na popularnost in koncerte v ex-yu državah, kot pa recimo v Sloveniji?

Boris Bele: Na Hrvaškem zato, ker enostavno rečeno, dajo več na glasbo in imajo nasploh močnejšo glasbeno sceno in to je res in to je lep izziv. In pravice avtorjev in izvajalcev so bolje urejene. Seveda, kot pravite, bolj računamo na popularnost in koncerte v ex-yu državah, tudi to je res. Vsa besedila na albumu so v hrvaščini in ne v izumrlem jeziku srbohrvaščini, kot sem nekje prebral, a poslušali bodo to glasbo tudi v Srbiji, Bosni in tako naprej. In namesto, da bi nas v Sloveniji, za ta "izvozni podvig", vsaj malce podprli, je resnica ta, da zato ker pojemo v hrvaščini,(tematika ni nič tipično hrvaška, ampak univerzalna), ne spadamo v famozne slovenske glasbene kvote. Čigav bend so torej Duhovi? Hrvatje nas v najavah albuma omenjajo kot slovenski bend. Torej nismo niti njihovi? Lepo vas prosim! In potem se ti še zgodi, da narediš enostavno in udarno rock koračnico namenjeno "ekskluzivno" Slovencem, primerno (predvolilnemu) času in prostoru, narediš videospot, pa se ti v nekem trenutku povsem utemeljeno zazdi, da to skoraj nikogar v medijih ne zanima. Še najmanj televizijo. Spet vsa čast izjemam!

Menda jeseni načrtujete tudi vinilko, ki so spet vedno bolj popularne, kako je biti spet pred mikrofonom s kitaro v roki po četrt stoletja v drugih vlogah?

Boris Bele: Da, glavna promocija albuma bo septembra v Zagrebu, ko bo izdana tudi vinilka. Načrtujemo, da bomo na promociji zaigrali vse skladbe v istem vrstnem redu, kot so na plošči. S kratko pavzo med A in B stranjo. Spet pred mikrofonom s kitaro, to je kot vožnja z biciklom, tega kot pravijo nikoli ne pozabiš. Le da sem si jaz ob tem omislil še nov bicikl.

Boste promovirali album, kjer vas bomo lahko slišali tekom poletja, jeseni?

Boris Bele: Od vseh trenutno potencialnih nastopov bi še najraje igrali na festivalu bluesa in rocka avgusta na Tolminskem. Vsebinsko je festival kot nalašč za nas, naša glasba pa mislim, da tja paše kot "ata na mamo". Pa še vzdušje je prekrasno. In pridejo glasbeniki in obiskovalci z vseh koncev sveta. S tem v zvezi je agencija Lipart, ki nam je v bistvu prva ponudila sodelovanje, koliko vem, že nekaj ukrepala in navezala stik z organizatorji. Bomo videli.