Duran Duran zvenijo še najmanj postano

Sprva se zdi, da poslušamo Good Times, nemara najbolj slavni song zasedbe Chic, ključnega disco pogona s konca sedemdesetih let minulega veka. Bendu Chic je poveljeval Nile Rodgers, ki je zelo aktiven še zdaj. Kasneje je Newyorčan Rodgers Birminghamčanom Duran Duran namešal hit Reflex, ki je postal njihov prvi no. 1 na ameriški lestvici - bilo je 1984. Rodgers je leto pred tem zložil tudi Let's Dance, morda res najbolj znan song Davida Bowieja. Zvok funky kitare, ki jo brusi Nile Rodgers, ostaja fantastičen. Tokrat je ta še malce bolj nabrit, saj ritmični temelj ne posebej značajske nove uspešnice Duran Duran zveni vražje turbo. Temelj je ok, nadstavba pa priložnostno spacana na hitro. Duran Duran potrebujejo nov songovski kos, kajti sredi poletja bodo pogosto nastopajoči - da repertoar ne bo povsem rjast, zato.

Strukturno tole ni posebej inovativno. Je pa Kalifornijec Beck, še zlasti od albuma Morning Phase (2014), njegovega dvanajstega, svojemu izrazu dodal obilo atmosfere. Ravno to prvino zdaj poudarja znova. Beck ali Beck Hansen je pred dobrim desetletjem hkratno zavil na tir slovitega Neila Younga. Toda Beck v primerjavi z vedno uporniškim, če ne kar stalno jeznim Youngom, uspešno ohranja svojo ležerno samoironičnost in predvsem super-easy nonšalanco. V tejle znova priznava, da najraje bluzi sam. Kdo pa ne. Beck postaja klasika.

Začetek zveni zvedavo, klavirski intro in nežni spremljevalni vokali obetajo vse prej kot kopijo-kopije-kopije-kopije. A se nato utrne znan rif, v tem primeru prevzet iz komada Start Me Up. Resda zelo na kratko, saj The Rolling Stones v novem singlu nato odtavajo proti popevkarstvu. In The Stars pričakovano rešijo največja človeška usta, torej ikonski aparat pevca Micka Jaggerja ter kitarske pavze po znanem receptu Ronnieja Wooda. K sreči se nato kontingent spremljevalnih vokalov vrne v obilju. Situacija postane žongliranje med mehkim in trdim napuhom, se pravi med humornim in ostrim. Usodno ok, spet.