Dvojna krona kantavtorja iz Vermonta

Izjemen izplen pričujočega albuma ni naključen, je pa vseeno presenetljiv. Noah Kahan je komaj 30-letni ameriški glasbeni samouk. Njegov prijazen, sicer precej visok, a nikoli nerodno histeričen glas je ves čas zelo prijeten. Kahanov glasbeni slog je polovično umirjen kantavtorski country, polovično pa svež folk-pop, po katerem prepoznamo tudi dva angleška avtorja in pevca, to sta Ed Sheeran in Ben Howard, vzporedno z njima pa še londonski nu-folk pogon Mumford & Sons. Namenoma gre posebej izpostaviti dinamiko večine songov na Kahanovem novem albumu, ki je pravkar prevzel vrh lestvic tako v Britaniji kot tudi v Ameriki. Atmosfera, ki jo avtor ustvarja, še posebej v prvopostavljenih komadih, je nalezljivo privlačna. Balade na tem glasbenem delu so redkost, banjo in violina se v resnejših vlogah pojavita šele v pesmi Haircut, ki je komaj sedma zaporedna. Šele s prehodom v drugi del pesmarice se Kahan izda kot mož iz Vermonta in ne kot nekdo iz Cornwalla. Bolj evropski naklon sicer povsem tipsko zloženih pripovedi o osebnih stiskah romantika iz idiličnega kmetskega okolja Kahana primerjalno takoj postavi še ob bok Ircema Hozierju in Dermontu Kennedyju, še zlasti v popevkah, ki imajo izrazitejše, bolj glasne, bolj goreče izvedene ali pospešene fortissimo vrhunce. Kogar ura arhaično zasnovane pop glasbe ne utrudi ali zdolgočasi, bo The Great Divide tiktolovskega znanca in folk godca razveseljeval celo poletje.