EMŠO Blues Band: Glasba ni olimpijada, gre za pretok energije in dejstvo, da jo imamo zelo radi

EMŠO za vaš blues band se zdi pravi, tudi zvok je pravi, če vas vzamemo dobesedno, je torej za vami že Dolga pot?

V sedanji postavi igramo od leta 2010. Zgodovina benda je zares dolga. Najprej so se dobivali v nekem zaklonišču in več ali manj zares "bluzili". Začetki in konci pesmi so bili stihijski, vmes se je pa kar dobro "slišalo". Enkrat leta 2004 (takrat sem bil že član) pa smo vajo posneli in naš ustanovitelj Niko je posnetke predvajal Acu Razborniku, lastniku znanega ljubljanskega studia Tivoli. Ta je zaključil, da igramo dovolj dobro, da bo posnetke dal danes žal že pokojnemu Primožu Lorencu, predsedniku ljubljanskega društva za oživljanje stare Ljubljane in priznanemu glasbeniku resne glasbe. Dobili smo vabilo za prvi odmevni nastop, na zaključni prireditvi Noč v stari Ljubljani, kar nas je spodbudilo k resnejšemu delu. Na vajah smo se zmenili, kako bomo skladbe začeli in kako jih bomo končali, vmes je pa še vedno bolj ali manj "po starem" in tako se je začelo tudi naše nastopanje. Ljudje naše generacije pravijo, da take glasbe primanjkuje, mi pa jo pač radi igramo. 

Vaš začetek sega v leto 1991, do 2004 pa ste menda zamenjali okoli 34 članov. Torej ste kalilnica blues kadrov ali so morda nekateri (morda prav zaradi EMŠA) vmes tudi obupali?

Od leta 2004 se je naše menjavanje članov umirilo. Od takrat smo zamenjali in na novo pridobili samo kitarista in pevca, kajti naš kitarist in pevec v eni osebi (Marjan), nas je leta 2008 zapustil. Nato sta sledili dve leti premora in iskanje novih članov. Od leta 2011 pa kar redno nastopamo. Nastopat gremo, če obstaja neko zagotovilo, da so tam ljudje, ki jih glasba, ki jo mi radi igramo, se pravi stari rock, blues in blues-rock v naših priredbah, zanima. Čisto komercialna nastopanja nas ne zanimajo več. Za vsak nastop moramo vse skupaj (ozvočenje, prevoz, prenašanje in postavitev opreme) seveda vsakič zorganizirati sami. Glede na dolgoletno glasbeno udejstvovanje vseh članov in glede na naša leta, od tod tudi ime EMŠO, pa smo se v dobro naših hrbtenic zakleli, da opreme ne bomo nikoli več nosili.

"Stare brade, malo las in dober raskav glas" ... vse to "štima", od kod pa vlečete svoje vplive, zglede oz. koga sta poslušali v mladih letih ali ga morda še vedno? Logotip imate, kot lahko opazi pozorno oko, po zgledu The Allman Brothers Band ...

Naši največji glasbeni vzorniki so zagotovo The Allman Brothers Band – in ravno zato smo tudi naš logo povzeli po njihovi tipologiji črk. Od Allmanov igramo kar 25 skladb – seveda v naših priredbah. Na nas pa je seveda vplivala tudi ostala blues-rockovska glasba ameriškega juga (J. J. Cale, Lynrd Skynrd, Govt Mule, The Tedeschi Trucks Band ...)

Kakšno se vam zdi stanje bluesa v Sloveniji? Zadnja leta gre to zelo dobro od rok npr. zasedbama Prismojeni profesorji bluesa in Hamo & Tribute 2 Love.  Kakšno je vaše mnenje o njih, jih poznate, se družite z mlajšimi kolegi?

V Sloveniji je kar nekaj bluesovskih in blues-rockovskih skupin. Hamo in Tribute 2 love so verjetno najbolj znani in zaradi Hamove ustvarjalnosti, ki je izjemen avtor besedil in glasbe, tudi najuspešnejši. Tudi Prismojenih profesorjev bluesa ne smem pozabiti omeniti, kajti v zadnjem času kar precej igrajo, kalit pa so se šli celo v zibelko električnega bluesa, v ZDA. Avgusta 2013 smo celo skupaj nastopili v Škofji Loki.

Igrate tudi veliko priredb, ali vas zanima tudi avtorski material, ste morda razmišljali o plošči, glede na to, da imate tudi letos napovedanih že kar nekaj nastopov?

Vsi člani imajo za seboj tudi kar nekaj posnetega materiala. Glasbo v blues-rockovski maniri pa smo do sedaj prepuščali ustvarjalnemu občutku. Ideje so pripravljene in posnete, kdaj pa bodo projekti popolnoma dokončani, pa še ne vemo. Zaenkrat je popolnoma končana, tako zvočno kot vizualno, le moja skladna Dolga pot. Pripravljamo pa še nekaj pesmi.

So bistvo vašega ustvarjanja prav nastopi in prav tisti občutek, da igrate ljudem, ki imajo radi blues in v njem uživajo?

Naše redne torkove vaje in srečanja so za nas, starejše občane, ritual, ki ne sme izostati. V ljubljanskem Detroitu (bivša kemična tovarna) ima poleg nas svoj prostor za vaje več kot 20 slovenskih bendov, od Siddharte, Elvis Jackson, Sausages, Hamo in Tribute 2 love, pa do Big Foot Mame, Elevators, Hellcats in Los Ventilos. Glasbeni prebivalci Detroita, fantje in dekleta nas imajo radi – saj jim v živo vlivamo upanje, da tudi oni ne bodo s svojo glasbo hitro končali in da se da tudi na starejša leta še vedno glasbeno udejstvovati in uživati. Za nas, starce, je bistvenih nekaj življenjskih izkušenj in spoznanj: glasba ni olimpijada in tekmovanje, kdo je boljši. Je trenutek na odru, ko daješ ljudem največ, kar takrat zmoreš. Gre za pretok energije in za občutek, da vsi opazijo, da imamo to zvrst glasbe izredno radi.