Favoritinja ljubiteljev umetenega soula in funka bi kot solistka lahko ponudila več

SYD - Broken Hearts Club

Pričakovati soul popevčice in nekaj čudaških funk bluesov je povsem legitimno. Edino to razmerje med količino prvih in ostrino drugih zdaj ni več skrivnostno. Pravnomočna članica razpitega nu-hiphop pogona Odd Future, ki je v zadnjem desetletju zelo uspešna tudi kot prva dama funk-pop zasebe The Internet, se s prvencem Fin (2017) ni proslavila v posebej bleščavem slogu. Syd je svojo intimo preprosto in spet povsem legitimno ohranila v intimni solo izvedbi. Toda spet se krepijo dileme. Predvsem na račun te že kar malce naporne zvočne mode, ki jo mladi rod funkijašev in soularjev prevzema od mojstrov, ki so zaznamovali osemdeseta. Fast Car je song, ki poleg CYBAH vodi to kolono slabših na delu Broke Hearts Club. Odkrito si izposojati pri velikem Princeu, to ni zdravo početje. Sta pa na primer komada Right Track in BMHWDY lepa primera zanimive lahkotne skladnje, v katerih nežen Sydin vokal v hipu najde primerno zaledje. Izrazitejše balade Getting Late, No Way, Control in Sweet, zaporedno strnjene v deset minut še ne trikrat daljšega albuma, je nemara nespametna shema. Naposled Broken Hearts Club iz vseh zagat pričakovano rešuje Sydin duet s fantastično Kehlani (Out Loud), poleg te pa nepričakovano še vinjeta z naslovom Heartfelt Freestyle. In kje je odgovor na začetno vprašanje? Broken Hearts Club je preveč razredčen artizem.

Ocena: 2,5