Foo Fighters so do izbruha epidemije veljali za največji rockovski band na svetu

FOO FIGHTERS – Medicine At Midnight

Krivično bi bilo soditi, da se Foo Fighters niso potrudili, le njihova ustvarjalna sila šibi. Medicine At Midnight je deseti album zadnjega rockovskega mastodonta ali stadionske rockovske senzacije. Foo Fighters so se v zadnjih dveh sezonah pred pandemijo dokončno proslavili kot največji rockovski band na svetu. Njihov vodja Dave Grohl je bil pred tridesetimi leti bobnar v kultni seattelski skupini Nirvana. Ta je sooblikovala grunge rockovski izraz. Z ustanovitvijo Foo Fighters pa je nekdanji rockovski superalternativec prestopil med konvencionalne rockerje, kajti Foo Fighters tudi na Medicine At Midnight dišijo po grungeu. A še bolj pribito drži, da je Grohlova zasedba nasledila Bon Jovi, skupino, ki je utelešala visoko spoliran pop rock, a je bil ta zaradi marketinške vztrajnosti desetletja predstavljan kot del hard rockovske tradicije.

Komadi na Medicine At Midnight so lahko razdeljeni v štiri slogovne skupine. Prvo brez zadržkov simbolizira David Bowie ali ostrejši, bolj izrazito kitarski del njegovega opusa. Bolj kot songovsko formo je Grohl zalomastil v Bowiejeve vokalne aranžmaje. Dinamika komada Shame Shame, enako kot zračna atmosfera, ki jo vzdržuje predvsem ritmična sekcija, ponudi nekaj več. Gotovo je ob uživanju te neprizadet tisti, ki ne pozna Bowiejeve uspešnice Fame (1975). Fame vs. Shame Shame? Res? O, pa ja ne. Solidnih je tudi nekaj ključnih trenutkov pesmi Holding Poison. Tej so značaj posodili Grohlovi nekoč stoner rockovski prijatelji iz postave Queens of the Stone Age, zato svojega domicilja nima izključno v prvi, ampak tudi v drugi stilistični grupi. Ta druga je tista pro heavy-metalska. Še zlasti Grohlovi vrstniki iz časov grunge mrzlice, to sta še vedno precej priljubljena benda Soundgarden in Smashing Pumpkins, lahko služita kot zadostni referenci. Prvi sicer ni več aktiven, drugi pač, čeprav je zdaj že močno oddaljen od nabritega kitarskega zvoka. Drveči rock pretočen v vpijočo No Son Of Mine, ki ves čas koketira s hardcorovsko stružnico, zveni še najbolj organsko. Song Chaising Birds je edinstvena preslikava pol-baladnega panoptikuma poznih Pink Floyd. In naposled je tu še četrti sveženj, to pa je tisti, v kateri so najbolj klišejski komadi z Medicine At Midnight. Mednje sodi naslovni, nato uvodni Making A Fire, zaključni Love Dies Young ter aktualni promocijski Waiting For A War. Vsi ti so absolutno grozni, pri čemer je najbolj zavožen poskus Making A Fire, ki ga odpre in kasneje vzdržuje rif prevzet pri Lennyju Kravitzu, sklene pa ga navijaško razvnet zbor pevcev gospela. Vse vmes pa ni nič drugega kot nekakšna klišejska žolca. Pesmi Medicine At Midnight mi je še posebej žal, saj je njen začetek obetaven funk-rock, delno podobnem tistemu iz Shame Shame.  

Deseterec svežih – čeprav je bil ta za izid v resnici pripravljeni že lani – ni ne izviren ne navdihujoč. Dolgočasen je kot presta in pivo.  

Ocena: 2,5