Galeb in Oliver

Oliver Dragojević je s skladbami "Cesarica", "Galeb i ja", "Skalinada", "Oprosti mi pape" in drugimi vse leto prinašal tisto, kar s(m)o izkušali Slovenci na dopustu v Dalmaciji. Oliver Dragojević je bil večno poletje. Neusahljivi val Jadranskega morja. Ravno zato, ker je bil večen. In bo. Sploh v svoji Dalmaciji. Četudi nobeno mesto ni več takšno, kot je bilo, kot je povedal še lani, bosta Oliver Dragojević in njegov Split takšna, kakršna bi še želeli, da bi bila.

Mama mu je, svojemu petemu otroku, dala ime po Oliverju Twistu. Charles Dickens, beda, revščina. Zakaj? Ker so ji rekli, naj da drugemu sinu angleško ime, če so že prvemu dali rusko, Aljoša. Češ, tako bo vsaj en preživel. Ker so bili, kot temu rečejo, "sirotinja" na Korčuli, v Veli Luki. Tri sestre, rojene pred njim, so vse umrle med drugo svetovno vojno, ko je družina med drugim prebegnila v Egipt, še preden se je rodil 7. decembra 1947. Kmalu se je družina preselila v Split, kjer je oče dobil službo kot pristaniški pilot. Trdi časi, ko sta s starejšim bratom Aljošo sama kuhala, kar je pač bilo na voljo, v času rednih vaj civilne zaščite, ko si je Dragojević zapomnil ljudi, ki s plinskimi maskami tečejo po ulicah. Čeprav, ali pa ravno to, ker doma na krožniku mesa ni bilo, je kot otrok ves čas razlagal, da bo mesar. Da bo glasbenik, se je sam javil, ko mu je bilo kakih trinajst let in je v Veli Luki, kjer so preživljali poletja, slišal bend, ki je potreboval drugega saksofonista.

"Sprejel sem ponudbo in se zaprl pet dni v hišo s prijateljem in vadil," je zapisal kasneje. Dragojevići niso bili nikdar instrumentalisti, čeprav je oče obema sinovoma dal ustno harmoniko, je pa družina, kot je pač v navadi v Dalmaciji, rada prepevala ali, kot temu rečejo tam, "kantála". Teta je pela v gledališču, stric v zboru, dedek je igral klarinet. "Ko sem bil star deset let, je oče kupil radio. Poslušali smo ga po cele dneve! Zjutraj – spomnim se, kot da bi bilo danes – so glasbo predvajali že ob petih zjutraj in takrat so, v duhu bratstva in enotnosti, predvajali slovensko glasbo. Tube, trobente in polka! Kako je bilo to zabavno! Na krajših valovih smo lovili Italijane in to je bila prva glasba, ki mi je bila všeč. Nato je sledil Radio Luxembourg." Mimogrede, Dan ljubezni je bil zanj ultimativen hit, ženo pa je, kot je povedal za Dnevnik, "skoraj ubil", ko je presnela posnetek, na katerem sta z Ditko Haberl pela "You've Got a Friend".

V Slovenijo je sicer, kot je opisal sam, prodrl šele v osemdesetih, in sicer s pesmijo Nadalina. Zaradi harmonike. Čeprav je bil Oprosti mi pape resen hit, sta imela s Kemalom Montenom "pet ljudi na koncertu v Mariboru". Odpela sta pet pesmi in odšla domov. Sicer pa je snemal tudi s Slavkom Ivančičem, Otom Pestnerjem, Dečom Žgurjem in Jožetom Privškom.

Pri desetih letih je v hišo prišla tudi prva kitara, ki jo je oče kupil na kredit. "Nikakršna, slaba, ampak se je še danes spomnim, ker je bila prva." Prvič je Oliver Dragojević nastopil že leta 1957 na Radiu Split, nato pa sta z bratom Aljošo nastopala na terasi restavracije splitske ladjedelnice, kjer sta najraje zaigrala pesem Diana v hrvaškem prevodu. "Dobivali smo drobiž, ampak to je bil moj prvi honorar," se je spominjal Dragojević, ki se je v nižji glasbeni šoli učil klarinet in klavir, ki ga je moral bolj piliti v srednji glasbeni šoli. Po maturi se je vpisal na višjo pedagoško akademijo, vendar nikdar ni postal učitelj glasbene vzgoje. "Po prvem semestru je bilo vsega konec, ko smo začeli prejemati prvi resnejši honorar."

Glasbeno kariero je gradil v skupini Batali, ki je repertoar zvečer slišala na Radiu Luxembourg in ga nato zjutraj izpilila za nastope na plesih. "Naša angleščina je bila indijanska, fonetična, pač naučena na 'uho'. Igrali smo marsikaj. Najprej Elvisa, nato The Beatles, Spencer Davis Group, Kinks, Procol Harum. The Beatles sem imel mnogo raje kot The Rolling Stones!" Oliver Dragojević je v skupini Batali počel torej marsikaj, kar so počeli drugi, nenazadnje tudi v Sloveniji. In tudi Oliverju se je, ko je prišla priložnost, in ta je prišla, ker je bil zvedav, pogumen in malo tudi radoveden, četudi katastrofalno postrižen, kot se spominja tistih časov, ponudila priložnost za "gastarbajterstvo". In je odšel. V Nemčijo. Pa Mehiko. Švedsko. Kamorkoli, kjerkoli. "Nisem kaj dosti okleval. Zakaj? Pa ... imel sem 19 let in računal sem, da če nič drugega, bom videl vsaj nekaj sveta in kaj zraven še zaslužil. Odšel sem leta 1967 in ostal v tujini do leta 1972. Štiri leta in pol sem igral in nastopal vsak dan od osmih zvečer do štirih zjutraj. Zato mi je z leti vse bolj ugajal le še bariton. Svoje je naredil tobak, veliko sem kadil, veliko se iztrošil, zato pa sem dobil takšen glas. In to je postala moja barva glasu: nihče si tega ni načrtno izmislil ali delal na tem. Pač prišlo je."

In ko se je takšen vrnil domov, po štirih letih in pol, z 62 kilogrami in dolgimi lasmi, ga niso niti spustili čez mejo, ne da ga ne bi pregledali kot narkomana. Nato je zapel z dubrovniškimi Trubadurji, pa v skupini More, vendar v nobeni skupini ni zdržal dolgo, ker si težko preživel v veččlanski skupini. Povrhu se je takrat poročil in tako še bolj natrpal že tako ali tako natrpano stanovanje. Denarja ni imel niti za pravo poroko, zato se je vrnil v Batale, sekira pa je padla v med, ko je zapel Ča Će mi Copacabana na Splitskem festivalu leta 1974.

"Saj so mi kasneje rekli, da so me spustili skozi sito samo zato, ker sem iz Splita. Da sicer ne pojem slabo, ampak da naj pač potem poje on – kot da plačujemo nekim drugim za hotel in preostale stroške." Oliver se je svojega prebojnega nastopa na Splitskem festivalu spomnil zlasti po tem, kako obupno je bil oblečen, v hlačah iz pliša, na trapez. Občinstvo mu je dalo nagrado na festivalu, po izboru jugoslovanskih mest pa je bil – zadnji. "Ampak največ, kar mi je dala Copacabana, je to, da sem prvič začel o sebi razmišljati kot o resnem pevcu." Ko so mu naslednje leto dali pesem Galeb i ja, ki jo je spisal Zdenko Runjić, s katerim sta tvorila neprekosljiv dvojec, se je dokončno uveljavil kot dalmatinski hit pevec.

Tisti pevec, ki je postal sinonim za Split skoraj tako kot katedrala Svetega Duja, Dioklecianova palača ali Hajduk. Čeprav so, kot je zapisal, radi novinarji brskali po njegovem življenju in iskali škandale, je verjel, da njegovih oboževalcev to niti malo ne zanima. "Pa saj nisem zanimiv tip, verjamem, da imajo ljudje res radi moje pesmi." Nikoli v življenju ni skrival svoje telefonske številke, vsak ga je lahko poklical. Sam sebi je rekel smešen tip. "Vem, da so mi psihiatri postavili diagnozo, kako uživam v popularnosti in kako podzavestno želim kontakte z ljudmi. Ampak to samo pomeni, da sem normalen, ker vsi normalni ljudje imajo kakšno psihiatrično diagnozo!" Ne nazadnje je bil tako popularen do konca življenja, da so lani decembra, ko je praznoval 70. rojstni dan, zaokrožile lažne novice, da je v komi in da je celo umrl. Sam pa je, ko je izvedel za diagnozo tumorja na pljučih, bolezen pripisal starosti in ne kajenju.

Njegovi koncerti so zato bili dobrovoljni in dobrohotni. Rad se je pošalil iz glasbenih kolegov. Imel je specifičen odnos s kolegi pevci, tako z Arsenom Dedićem kot Mišem Kovačem. V številkah je Oliver Dragojević za seboj pustil 23 albumov, osem porinov in neskončno število nastopov, zapel je tudi v Carnegie Hall (New York), Olympia (Pariz) in v operi v Sydneyju. "Ko nastopaš v takih dvoranah, predvsem pomisliš, iz kako majhnega kraja in okolja prihajaš in do kam si prilezel," je razložil še lani. Zadnji koncert je imel 15. oktobra lani v splitskem narodnem gledališču s koncertom, naslovljenim Vjerujem u ljubav, kjer se je že boril z rakom, koncert pa je bil namenjen prav borbi proti raku. Še marca lani je tri ure nastopal v zagrebški Areni, ko se je opravičil, samokritično, da njegov vokal ni bil najboljši. Decembra je imel načrtovana dva velika koncerta v splitski dvorani Spaladium in enega v Frankfurtu, vendar je po navodilih zdravnika moral odpovedati.

"Moti me nepozornost ljudi. Greš po ulici, pa te ne vidijo, ne preskočijo te, ampak gredo pa naravnost do cilja," je rekel lani, ko je dal prvi intervju za srbske medije, kamor se po vojni nikoli ni več vrnil. Bil je apolitičen. Oglasil se je samo, ko je šlo za načrte z naftovodi v Jadranu. Žalostilo ga je, na stara leta, da nikogar več ne zanimajo lestvice. "Daj mi refren, takoj," je razlagal. Vseeno je želel sodelovati z mladimi, nenazadnje s Stjepanom Hauserjem iz 2Cellos. Poudarjal je, koliko dobrih mladih pevcev je, a jih nihče ne sliši.

In ko so ga lani vprašali, kaj je zanj nostalgija, je odgovoril – dobra hrana. Najboljše se je tako ali tako vedno počutil na barki. Ampak nostalgija bodo tudi "Skalinada", "Vjeruj u ljubav", "Moj lipi anđele", "Nadalina", "Oprosti mi pape". In, jasno, "Cesarica". Tista pesem, po kateri so se sodile vse druge pesmi. Te ostajajo za njim ob soprogi Vesni ter sinovih Dinu, Davorju in Damirju.