Genialnost glasbenega teatra CocoRosie

Kdor pozna in je kdaj slišal za tandem CocoRosie, v katerem delujeta sestri Bianca in Sierra Casady, ve, da sta v več kot dveh desetletjih delovanja ustvarili popolnoma svoj svet, svojo glasbo in izraznost, ki se odražajo v vsem, kar ponujata glasbenemu svetu in vsem tistim, ki cenijo njuno umetnost.

Osem albumov, od La Maison de Mon Reve (2004) pa vse do lanskega Little Death Wishes, je dokaz njune ustvarjalnosti, ki temelji tako na neverjetnem opernem glasu Sierre, kot tudi specifično nepozabnem glasu dve leti mlajše Biance, ki večini ljudi ne more iz glave, ko ga zaslišijo.

Neverjetno mešanico opere, elektronike, hip-hopa in še česa mešata s prekožanrskimi vplivi, kar ustvarjata s pomočjo dveh kolegov, ki upravljata z elektroniko, namesto bobnov pa poslušamo elektronske ritme ali beat-boxanje. Sierra je nekoč igrala tudi harfo, zdaj pa za teatralične trenutke "poje" v starinski telefon, medtem ko je Bianca v naslednjem trenutku njena sobarica z dvema metlama, njena Rdeča kapica ali harlekinska lutka, ki se odziva na unikatno godbo in zgodbo njunih besedil.

Medtem ko nekatere evropske televizije snemajo njune koncerte, ki so vrhunski avdio-vizualni spektakli, sta tokrat v Kinu Šiška poskrbeli za že omenjeno komedijo zmešnjav, medtem, ko smo lahko na platnu ki ju je ločevalo od dvojca instrumentalistov, lahko spremljali videoprojekcije v realnem času, ki so poskrbele za dodatne vizualne sladkorčke ob siceršnjih zvočnih orgazmih. Lahko bi dejali, da je pri njiju vsaka pesem tudi svoja vizualna zgodba.

Obe obvladujeta takšne in drugačne efekte, še vedno, četudi manj, je zdaj zvokov otroških instrumentov in igrač, po drugi strani pa se očitno neradi ponavljata, saj sta izvedli devetdesetminutni program, z nekaj dodatnimi pesmimi, predvsem z zadnjih nekaj albumov, tako da so umanjkali nekateri njuni viralni "podzemni hitiči", ki se jih da najti na YouTubu.

Njuna edinstvenost, zvokovna in vizualna izvirnost je tekom let poskrbela za kultni status in velik vpliv ter priljubljenost širom po svetu. Ker vsaka dobra umetnost krepko polarizira, tudi pri njima velja, da ju ali sovražiš ali obožuješ, vmesnih odtenkov sive, praktično ni. Morda sta bili pogosto napačno razumljeni, a hkrati vedno trdno v sedlu svojega umetniškega izraza v nenehnem prizadevanju za umetniško samouresničitev. CocoRosie ostajata točno to, kar ju je tudi naredilo za svetovno atrakcijo - samosvoje-edinstveni, neponovljivi, a hkrati dih jemajoče vrhunski v vsem, kar sproducirata na odru in na albumih.

CocoRosie sta poskrbeli za enega najlepših, preprosto genialnih (klubskih) koncertov letos. Dejstvo, da je bila dvorana napolnjena zgolj do polovice, pa gre morda prepisati čez vikend potekajočim dogajanjem po Ljubljani, saj se je dogajal tako maraton Franja kot tudi Parada ponosa. Po svoje je kar težko doumeti, da bi nekaj tako posebnega kot sta sestri Bianca in Sierra Cassady, tandem CocoRosie, pri Slovencih naletel na dokajšnjo ignoranco, četudi je njuna umetnost priznana in ljubljena po vsem svetu. Seveda pa gre tukaj za dokaj izbran okus, ki ni nujno pisan na kožo pregovorno zadržanim in zategnjenim konzumentov glasbe v naši mali deželici.