Gorillaz predstavljajo šablonski manifest

Puthovi izpadi so tako zelo predvidljivi. Uvod je navadno umirjen, kot baladno semi-ihteč začetek vročega ljubezenskega pisma, kasneje pa nastopi pol-značajski plah funky beat, ki ga ameriški popevkar, skoraj presenetljivo, a vendar resnično, zmore izviti v nadvse ljubko popevko. Kot je tudi tale njegova nova Changes. Vse je na mestu, Puth deluje zadovoljen, song teče, a pove malo. Res si ne bi upal trditi, da bo Charlie Puth po krepkih desetih letih na sceni še kdaj pustil vtis, kot ga je v času, v katerem je intenzivno odzvanjal, na primer, njegov hit, pridelan v duetu s Seleno Gomez z naslovom We Don't Talk Anymore (2016).

Ni ravno, da bi se zaradi tega manifesta presenečeno spogledovali. Svež izliv tudi po petindvajsetih letih še vedno fascinantnega projekta Damona Albarna (Blur) ima dokaj enostavno in šablonsko formo. Velja za oba sklopa hudo dolge kompozicije. Rapanje dveh rimoklepcev, najprej Truena (Buenos Aires) in nato Proofa (Chicago), ni posebej razburljivo. Beat je enostaven, njegova potovalna dinamika pa prej vzbuja zehanje, kot pa da zažiga instantno privlačnost. Pri ultra-demokratično zasnovanih in fluidno stiliziranih Gorillaz vse pride prav. Ni dvomov, da najboljše lahko pričakujemo na devetem albumu Gorillaz, ki bo imel biblični naslov The Mountain. Izide marca.

Prikupne avstralske rockerice na spregled ni bilo kar štiri leta. Melbournčanka v svojih pripovedih zelo hitro vzkipi, a se še raje, in to navdušujoče uživaško, vrača v pomirjene komore. Njen zadnji vzgib očitno pomeni, da ji je spet nekdo ali nekaj stopilo na žulj. Vsekakor pa ostaja, da je Barnettova vražje cinična. In ta njena zafrkantska nepopustljivost se zrcali z vseh njenih štirih albumov. Od teh je imel prvi (letnik 2015) še posebej pomenljiv naslov: Sometimes I Sit and Think, and Sometimes I Just Sit. Prihodnje leto bo koncertirala tudi na naši celini. Velja jo ujeti.

OK. Ostrejša sporočilnost in samozavesten nastop, ki odkrito predstavlja stališče, češ mi/me se ne pustimo (podrediti), je ena postavka. Bržčas najvažnejša. Toda Wet Leg, britanski post-punkovski dekliški duet (odrsko razširjen v kvartet) še kar naprej vztraja pri dolgočasni zvočni strukturi. Najsi bosta obe albumski deli, ki sta jih zasnovali Rhian Teasdale in Hester Chambers, tudi zavidljivi komercialni uspešnici, je muzika idejno in izvedbeno, pač, šibka, torej dolgočasna, že zdavnaj prežvečena in že kar malček tupa. Album Wet Leg je bil na vrhu otoške lojtre spomladi leta 2022, aktualni Moisturizer pa letos julija. Komu sta Wet Leg res neskočno všeč oziroma pri srcu?