Gramatik: Oboževalci brezplačno glasbo cenijo bolj, kot sem pričakoval

Kariero ste kot zagovornik digitalne svobode zgradili na prosti izmenjavi svoje glasbe. Na kakšne načine je to pripomoglo k temu, da ste danes veliko ime v svetu elektronske glasbe?

Pripomoglo je na ta način, da so moji oboževalci namesto za glasbo denar porabili za nakup vstopnic za koncerte in "merch" (izdelke, op. p.). Cenili so, da sem vsakemu omogočil, da mojo celotno diskografijo dobi brezplačno. Saj bi si v vsakem primeru večina glasbo prenesla z interneta nelegalno. Jaz sem jim svojo glasbo ponudil brezplačno, tako da kadar vzamejo s spleta mojo glasbo, nihče ne more reči da so cyber kriminalci. Oboževalci so to cenili bolj, kot sem pričakoval.

Kljub prosti izmenjavi ste najprej prek Beatporta prodali veliko svoje glasbe, zdaj pa jo ponujate prek svoje založbe Lowtemp ter ponudnikov, kot so Spotify, Apple Music, iTunes, Deezer, Amazon Music, Tidal. Vaša glasba najde ljudi ali oni njo?

Mislim, da tu drži oboje. So ljudje, ki aktivno iščejo glasbo, kot je moja, in me na ta način odkrijejo, so pa ljudje, ki jo prvič slišijo v neki restavraciji ali v coffee shopu v Amsterdamu.

Torej miselnost "osvobajanje glasbe tako, da je brezplačna" še deluje?

Menim, da bo to vedno delovalo v kontekstu manj privilegiranih ljudi, ki si ne morejo privoščiti, da bi finančno podprli vse svoje najljubše izvajalce. Tisti, ki so zmožni, pa zelo radi podprejo to filozofijo s pay-pal donacijami. Oboževalci imajo izbiro, kar se mi zdi zelo pomembno. Je pa res, da v današnjem času na žalost brezplačna glasba ne pomeni več veliko v kontekstu uspeha nadobudnih izvajalcev, ker redkokdo še pobira glasbo in jo shranjuje v MP3-obliki. Večina ljudi danes konzumira glasbo preko omenjenih streaming platform, za katere se plačuje mesečna naročnina.

Recimo tudi Dubioza kolektiv jo ponujajo brezplačno, ljudje pa vseeno kupujejo njihove albume in jih tako podpirajo. Kako pomemben je merchandise (prodaja izdelkov)?

Enako je pri meni, kot sem že prej omenil, nekateri se vseeno odločijo za nakup oziroma pay-pal donacijo. Merchandise je precej pomemben, predvsem za umetnike, ki imajo kultni "following". Tisti včasih zaslužijo več od "mercha" kot od albuma samega.

Prebrali smo, da ste morali svoj uspeh v Sloveniji skrivati, ker tukaj ljudje, v nasprotju z ZDA, ne marajo, če je nekdo drugačen in še uspešen. Se je v desetih letih odnos doma do vas kaj spremenil?

Nisem nikoli skrival uspeha, le oglaševal ga nisem. Moja družbena omrežja in spletne strani, na katerih je vedno razvidno, kaj se dogaja z mojo kariero, niso bila nikoli skrita pred Slovenijo. Zgodovinsko dejstvo je, da v Sloveniji pritegneš zanimanje, šele ko neka druga država, ki jo Slovenci spoštujemo, razglasi, da si v nečem dober. Mislim, da je to že od Prešerna tako. Seveda je treba tu razdelati veliko različnih dejavnikov, zakaj je tako, za kar nisem pretirano kvalificiran, a je možno, da je eden od razlogov za takšno pomanjkanje nacionalne samozavesti in da so nas skozi zgodovino večje države in kraljevine okoli nas ignorirale, zanemarjale in predvsem zlorabljale. To je najbrž pustilo svoje posledice na naši kolektivni identiteti in se mi zato tudi ne zdi prav, da smo velikokrat grobo obtoženi te mentalitete. Nekaj, kar sem v mladosti tudi sam počel. Danes mislim da smo mi bolj žrtev te mentalitete. Se pa tudi to počasi spreminja in postajamo tudi v Sloveniji bolj pozitivni, in mislim, da smo v tem kontekstu v zadnjih letih kar lepo napredovali. Najbrž bodo tudi komentarji pod tem intervjujem povedali, ali imam prav ali ne.

Vaš krog privržencev se je zagotovo razširil tudi doma, toda ali je to, ob uspehu v ZDA, za vas pomembno?

Seveda je relevantno. Zato je tudi koncert v Križankah eden mojih najljubših in eden redkih, na katerem imam tremo, saj mi je res pomembno, da domače občinstvo uživa in gre domov dobre volje. Povsod je lepo, a doma je najlepše.

Dejstvo je torej, da ste v ZDA bolj priljubljeni kot v rodni Sloveniji. Pri nas en koncert, tam v slabem mesecu kar 17 nastopov? Koliko je pri vsem skupaj "rokenrola", če si ga človek lahko privošči, ali je treba biti strogo profesionalen?

Če je glasba tudi tvoja služba in ne počneš tega samo kot neki hobi, je stroga profesionalnost nujno potrebna. V nasprotnem ne moreš biti uspešen. Vedno je bilo in tudi bo nekaj "rokenrola", saj se moraš pri svojem delu tudi zabavati, da bi lahko bil dober. Ampak vsaj zame je vedno deloval pregovor "vse v mejah normale". Sem tak tip, da je zame največji rokenrol delati glasbo v prijetnem okolju domačega studia.

Kako se kosate z vso logistiko, navsezadnje tudi ameriške razdalje, čeprav z letalom, niso mačji kašelj?

Logistika je vse. Ključ je v dobri ekipi, ki poskrbi, da smo vedno pravočasno na nastopih in da tudi vse ostalo poteka brez težav. Včasih je potrebna tudi iznajdljivost. Priznati moram, da je zame osebno najbolj grozen del turnej, da se moram spopadati z grozno organizacijo in postrežbo letališč in letalskih firm po svetu, ki potnike tretirajo kot živino in nas lupijo na vsakem koraku.

V Sloveniji nastopite na vsakih nekaj let, koncert pred petimi leti je bil takoj razprodan, zdaj so vstopnice še na voljo. Menite, da je šlo takrat za to, da so ljudje obkljukali ime Gramatik na svojem koncertnem seznamu, ali mlade generacije manj hodijo na koncerte, kot npr. nekoliko starejša rock ali jazz publika?

Ko sem pred petimi leti najavil svoj koncert v Križankah, je bil to moj prvi pravi koncert Gramatika v Sloveniji. Normalno je, da je bilo zanimanje veliko. Tudi za firbce, ki so samo želeli videti, kaj počnem. Zadnje čase opažam, da veliko slovenskih oboževalcev obiskuje moje koncerte tudi drugod po Evropi, kar me vedno zelo razveseli. Srečujem jih od Amsterdama do Pariza, Barcelone itd. Ne bi rekel, da mlade generacije hodijo manj na koncerte, saj na svojih koncertih vidim večino mladih, razpon mojih poslušalcev pa je zelo velik. Je pa res, da imajo mladi danes mogoče raje moderne festivale, kjer lahko v enem vikendu vidiš veliko izvajalcev, ki te zanimajo, in hkrati spoznaš ogromno somišljenikov in si na ta način širiš prijateljski krog. To še najbolj velja za Ameriko, tam je ta pozitivna in odprta družabna kultura na festivalih izjemno izrazita in predvsem izjemno enotna skozi državo, bodisi je to Electric Zoo v New Yorku ali Coachella v Los Angelesu. Vedno me navduši, kadar na festivalih tam to opazim.

Kako vidite najnovejši single Better Believe it Now z duom Big Gigantic v primerjavi s prejšnjimi?

Gre za single, na katerem prvič uradno sodelujem z mojima dobrima prijateljema Big Gigantic iz Kolorada, in mi je zato tudi zelo pri srcu. Komad je kot neka elektro funk odiseja, ki se aranžmajsko trikrat spremeni in poslušalca res popelje po vesolju. Prejšnji single pa je bil Puff Your Cares Away, ki je tematsko precej drugačen, posvečen je poslušalcem, ki imajo radi marihuano in vsebuje sample iz legendarnega komada Smoke Rings Lesa Paula in Mary Ford. Oba singla bosta na albumu Re:Coil Part II, ki izide konec oktobra.

Ste tudi eden prvih umetnikov, ki je že konec leta 2017 uvedel svojo kriptovaluto GRMTK. Kako se razvija ta zgodba?

Zaradi trenutne kripto recesije se zgodba na žalost razvija počasi, ampak se razvija. Trenutno sem v položaju, da hranim vse, kar sem zbral ob zagonu svojega tokena in strpno čakam na SingularDTV, da svojo Breaker platformo razvijejo do konca in sprožijo njihov inovativni ekosistem za ustvarjanje in distribucijo, ki so ga izumili s pomočjo Blockchain tehnologije. Breaker je trenutno v "public beti", lahko si ga snamete na breaker.io, deluje precej podobno kot ostale streaming aplikacije in že ponuja na ogled lepo število filmov, dokumentarcev in serij. Ko bo platforma dokončno zgrajena, bodo obiskovalci in ustvarjalci lahko tudi deležni vseh prednosti, ki jih tokenizirani ekosistemi ponujajo.

Pravite, da ste doma v New Yorku, ste prijatelje našli preko glasbe, kako se človek znajde v tako velikem mravljišču multikulturnosti v vsakem pogledu?

Tudi preko glasbe sem spletel kar nekaj prijateljstev, a še vedno ostajajo moji najboljši prijatelji tisti, s katerimi se družim še iz ranega otroštva. Kljub razdalji smo v stiku in se obiskujemo. Trenutno sem doma v New Yorku in lahko rečem, da sem tam domač, New York je vedno bila zelo odprta metropola in vse priseljence sprejema kot svoje, ampak vedno bom doma v Portorožu, kamor se vračam vsakič, ko mi čas to dopušča.

Videli smo, kaj se je zgodilo Aviciiju, kako skrbite za fizično in mentalno zdravje, imate čas za zasebno življenje?

Kar se je zgodilo Aviciiju, je zelo žalostna zgodba, ki se lahko pripeti vsem nam, če ne bomo pazljivi. Turneje so zelo mentalno in fizično naporni podvigi, tudi za najmočnejše med nami. Osebno se trudim ostati na zeleni veji z relativno zdravo prehrano, občasno tudi športam, igram tenis. Privoščim si tudi kak dan totalnega odklopa od glasbe, ko počnem vse, za kar ponavadi nimam časa. Moja boljša polovica je med drugim pomemben del moje ekipe, zato lahko kombinirava poslovno in zasebno življenje, in imam to srečo, da zelo rada poskrbi zame, kadar sam na to pozabim.

Doživite nastop na domačih tleh drugače, v vas premakne kaj drugega kot drugod?

Nastop doma je vedno nekaj posebnega. Vedno se ga lotim z veliko veselja in tudi treme. Nastopati pred domačo publiko je za vsakega glasbenika, športnika, umetnika drugačno doživetje od ostalih nastopov. Mislim, da si vsak najbolj želi, da ga doma sprejmejo za svojega.

Nam zaupate nekaj, kar niste še v nobenem drugem intervjuju?

Prvi koncert, na katerega sem šel kot obiskovalec, je bil koncert skupine Zmelkoow v Avditoriju Portorož, ko sem bil star nekje 12 let (smeh).