Hamova sladka predigra pred Križankami

Koliko je Hamo zdaj drugačen od Matevža, k je pred dobrimi dvajsetimi leti pel "o kokejnu, šampejnu in sado mazo pejnu", razen tega, da si starejši, bolj moder, bolj šarmanten in izkušen?

Zdaj sem vse to, o čemer sem takrat pel, že poskusil (glasen smeh). Obstaja vic o biku in teličku, ki stojita na vrhu hriba in gledata čredo krav. Pa pravi sin, teciva dol in jih nabrišiva, pa pravi oče, počakajva, saj bodo prišle same do naju sem gor. Drugače je, človeku nekako postane vseeno. Leta nas dohitevajo, postaneš malce preračunljiv, preštevaš število piv po špilu, ker zjutraj nočeš čutiti bolečine v glavi, ki je seveda pri dvajsetih ni bilo. In glede tega je vedno slabše (smeh).

Tvoj brat piše knjige in razlaga o težavah priletnega alfa samca, ti večinoma pišeš o lubezni, kakor se imenuje tvoja knjiga. Z Mihijem imata pestro zgodovino, sta zdaj v dobrih odnosih, je med vama kaj "fovšije"?

Za zunanje opazovalce si že nekaj časa v šali menjava vlogi, "kdo je brat od un'ga", nekaj časa to govorijo njemu, bistveno dlje časa pa so to govorili meni. Torej je tekma med nama še neodločena, haha. On gre na radio v službo, službe pa ne bi imel še doma, jaz pa sem v službi ves čas, kar pa v bistvu ni služba. Na radiu je zabaven, doma pa tečen, ker je star, no, starejši od mene (smeh). Kar ljudje pogosto zamešajo. Mihi ni nikoli preveč rad stal na odru, meni pa je to v užitek. Na radiu je našel neko kompenzacijo, da lahko nastopa, a ga ne gledajo. A kar dela, dela dobro, zato sem ponosen nanj.

Pa je 'lubezen' neki, kar se nikoli ne izpoje, ne izčrpa, al rabiš vsakič "novo", svežo, da spet lahko pišeš z novimi močmi, navdihi ...?

Zagotovo pridejo novi navdihi, bi pa rekel, da če sem pred petimi albumi mislil, da vse vem o lubezni, da mi je bilo vse jasno in sem bil blazno pameten, bom zdaj rekel, da nimam pojma. Da me zadeva vsakič znova preseneča, da ni tako, kot mislim, da bo, da sem vedno bolj prilagodljiv. Glasba je kot časovni stroj, ki te vrne nazaj in dobro je, ko se zaveš in dojameš, da nisi imel prav. Kar pomeni, da si napredoval.

Knjiga Lubezen je knjiga tvojih tekstov, jih vidiš, bereš drugače, ko so natiskani kot poezija, ali maš vedno v mislih pesem?

Ko je zadeva pred kakimi petimi leti izšla, je bila izdana z idejo, da je to "pojezija", kot se je domislilo neko dekle, da je tisti J, ki se je vrinil v poezijo, izginil iz ljubezni, da je postala lubezen. Marsikaj napišem, kar nikoli ne postane skladba, nekaj takih primerov je tudi v knjigi. Nekaj pa jih je v originalni obliki, ki smo jih potem, spremenili v skladbe in jih malce predrugačili. Nisem pa imel namena izdati pesniške zbirke, a jo imam, torej sem uradno pesnik, haha.

22 je plošča za leto za 2022, na dan nastopa v Križankah, v bistvu pa ste imeli ves čas same 22-ice, 22.10., 22.2., bo zdaj uspelo, ko bo 22-5-22, torej 22. maja?

Jaz misilim, da bi moralo uspeti, ker petka je v račualnišku obliki obrnjena dvojka, dvojke pa so tudi v našem logotipu, torej nam že teoretično mora uspeti. Letos se je letnica ponujala kar sama, da ima plošča tak naslov, kot ga ima. Na 22.2.22 sem bil sicer ponosen, ker sem se tega spomnil že lani poleti, a se potem ni izšlo.

Je 22 peti album ali že sedmi, kako štejete?

Jaz pravim, da je sedmi, a se ves čas govori, da je peti. Pa naj bo peti.

Plošča je torej koronsko-pokoronska, ali kako?

Nastala je v času korone, a sem se zavestno odločil, da o tej temi ne bom pisal. Prednost je bila, da smo imeli dovolj časa, da smo se lahko materialu posvetili, da zveni tako, kot zvenimo tudi kot skupina. Nismo se toliko posvečali produkciji kot na prejšnjih ploščah. Miksal jo je Drago Popovič, ki z nami dela tudi na koncertih. Zato album zveni tako, kot mi zvenimo, kar mi je všeč. Bojim se naslednje plošče, ko bomo morali spet uporabiti kakšen nov trik, nov izziv. Žanrsko sicer nismo omejeni, pravimo, da igramo bluz, čeprav se "bluzerji" morda s tem ne bi strinjali. Prvič smo na plošči uporabili bobnarski loop (zanko), kar je težko prenesel naš bobnar Buco, a on vseeno bobna zraven. Četudi se mu je zdelo kot nož v srce, da mu parira ritem mašina, a se je vse dobro izteklo. (smeh)

Menda ste se modernizirali, na voljo bo QR koda, za odklep novih pesmi, dodatnih vsebin, omislili ste si skrivni koncert, aktivni ste na družbenih omrežjih. Nekako greste spodobno v korak s časom, s tehnologijo, kar je zagotovo blizu tudi mladim ...

Iskreno imam teh zadev malce "poln kufer". Bili smo eden prvih bendov, ki je imel Facebook in te zadeve, a bolj je problem to, ker se spomnim, ko je bilo za koncert treba izobesiti plakate, biti na naslovnici Antene in so imeli na ta račun šestdeset koncertov. Včasih so bili trije časopisi, pa je bilo narejeno, zdaj pa je na stotine različnih medijev, da se lahko pol leta ukvarjam samo s promocijo, kar ti vzame veliko časa. V bistvu pa je dobro, da si odvisen sam od sebe. Razvili smo svojo aplikacijo, ki jo že in jo bomo še ponudili svojim oboževalcem, saj mi gredo na živce algoritmi, da morajo ljudje poslušati tisoč reklam za moj koncert, četudi jih ne zanimam.

Po božični in zimski pesmi, je zdej pred nami Sončen dan, pomladna pesem ...

Pravzaprav pesem govori o globalni katastrofi v ekološkem smislu. Če bomo tako nadaljevali, naši vnuki ne bodo imeli kje živeti. Vsak naj pogleda najprej sam pri sebi. Morda smo generacija, ki je nekako še lahko malce šlapasta, naši nasledniki, pa bodo morali, četudi so že zdaj bolje osveščeni, krepko zamenjati svoj življenjski slog, sicer jim bo planet pokazal zobe. Premalo se govori o teh zadevah, ker naj bi bil to blazno dolgoročen problem, ki pa to ni. Ko nas bo imel planet vrh glave, nas bo izbrisal kot dinozavre.

Križanke torej prvič samostojno, Kino Šiška je padla že pred leti, eni sanjajo o Stožicah ...

V Križankah sem igral že petnajstkrat, a nikoli s svojim bendom, na samostojnem koncertu. Križanke so preprosto seksi, so največji klub v Ljubljani. Kar malce zaljubljen sem vanje, sicer se, po pravici povedano, sploh ne bi loteval tako velikega koncerta, kot tudi nimam kakšnih velikih želja po Stožicah. Raje imam več manjših koncertov.

Če je Hamo na odru bolj mačo kot zasebno, bi rekel, da pridejo te zadeve spontano ali jih nekako ponotranjiš in pač pridejo na plano naključno, brez naprezanja?

Rokenrol je vse skupaj ena poza, z leti se naučiš, da če te boli zob, boš na odru izgledal in deloval enako. Probleme pustiš v zaodrju, na odru pa greš popolnoma svoboden. Ljudje pa se velikokrat zmotijo, ko si te takega, kot si na odru, predstavljajo tudi v zasedbnem življenju. A ti dve urici na odru, mi zelo "sedeta", jih na nek način potrebujem in sem jih zdaj že krepko pogrešal. Glasbo delam za ljudi, ne zgolj zase, saj ti ljudje povedo, dajo odziv, da si nekaj naredil dobro, da je sprejeto. Dober občutek je, ko ti ljudje nazaj začnejo peti tvojo ljubezensko travmo. Na to se kar malo "navlečeš" ...

Kaj vam torej še preostane za naprej?

Kot zasedba si ne postavljamo ciljev v smislu, dajmo vedno več in večje, čeprav imamo idejo s simfoniki, kar naj bi izvedli letos poleti v Celju. Večji koncerti me odvračajo, ker jih je treba reklamirati, zato bi se v prihodnosti raje bolj posvetil glasbi in manj marketingu.