'Imeli smo se čudovito in hvala za Luko Dončića'

Dolge mesece vnaprej razprodani koncert novodobnih ameriških metal prvakov Avenged Sevenfold je nedvomno pritegnil vse, ki so na njihov vlak skočili že pred kakim desetletjem ali dvema, čeprav drži, da so nastali že koncem prejšnjega tisočletja. Zasedba je v tem času izdala osem albumov, vmes pa so izgubili ustanovnega člana, saj jih je leta 2009 zapustil Jimmy "The Rev" Sullivan, nekaj časa pa ga je nadomeščal neponovljivi Mike Portnoy, najbolj poznan po delu z Dream Theater.

Vroč poletni večer je v prijetno od sonca "ožgane" Križanke privabil celo legijo črnomajičnih oboževalcev, ki pa so tokrat pokupili tudi precej belih majic, ki so spominjale na ovitek njihovega četrtega istoimenskega albuma, ki pri oboževalcih velja za zelo priljubljenega. Po uvodnem metal-hard-rock ogrevanju izpod prstov DJ Fogyja, smo ob točno napovedani uri 21.30 zaslišali uvodni intro, elektronsko pesem Nightcall, francoskega elektro čarovnika Kavinskyja, ki je med drugim nastopil tudi na odprtju lanskih olimpijskih iger v Parizu, ko je navdušila tudi njihova metal velesila Gojira in tako (končno) in upravičeno prišla pred oči in ušesa celotnega sveta.

Uvodno pesem Game Over (sarkazem?) je pevec M. Shadows pričel sedeč v fotelju, v črni, roparski oz. maskirni maski, kakršne so spopularizirale Pussy Riot. Hitro pa smo lahko ugotovili, da so vsi člani, kitarista Zacky Vengeance in Synyster Gates ter basist Johnny Christ pravzaprav čistokrvni pankerji, vsaj po videzu, medtem kot trdo udarjajoči bobnar Brooks Wackerman, ki je z njimi zadnje desetletje, s svojo paž pričesko spominja na člana kakšnega boybanda.

Roke kvišku so švignile že takoj pri drugi pesmi Chapter Four, z drugega albuma Waking The Fallen (2003), pevec pa si je snel masko in razkril svojo pri straneh glave zabrito pričesko. Modro-rdeči laserji so prestrelili avditorij Križank pri tretji pesmi Afterlife, ki so jo pospremile tudi pripadajoče animacije v ozadju. Tudi sicer je bilo opaziti, da se je njihova ekipa, poleg zvoka, zelo potrudila s samo odrsko zasnovo, s številom kamer, kar saj smo občasno lahko spremljali tudi žive posnetke z odra, ozaljšane z zanimivimi digitalnimi efekti, ki jih ponuja moderna koncertna produkcija.

"Slovenija, se počutite dobro ta večer? Prišli smo, kar še nikoli nismo bili tukaj, kar je zelo je**no kul. 25 let je trajalo, a zdaj smo končno tukaj," je navdušene privržence pobaral pevec, ki je nato povprašal, koliko ljudi je iz Slovenije in koliko ne, ter pribil, da je v redu in da ni treba, da se med seboj zafrkavajo. Je bilo pa očitno, da je bilo očitno okoli dve tretjini domačega občinstva, kako tretjino pa tujih obiskovalcev, večinoma iz Hrvaške.

Sledile so epska Hail to the King (iz 2013) ter The Stage in So Far Away. Če so se nekdaj ob mirnejših pejsažih ali baladah prižigali vžigalniki, saj je večina rokerjev in metalcev kadila, je dandanes slika drugačna. Ob tovrstnih trenutkih se prižigajo večinoma lučke mobilnih telefonov, v nabitih Križankah je bilo torej opaziti kakih tisoč lučk in (morda) deset vžigalnikov, ob pomenljivem dejstvu, da veliko ljudi kadi tudi e-cigarete.

Nightmare izpred desetletja in pol je ponudil čistokrvni "soundtrack" kakšnemu grozljivemu filmu, Not Ready To Die pa potrdil njihovo privrženost temu žanru, skupaj z animacijami zombijev v ozadju, podobno kot tudi Bat Country z albuma City of Evil izpred dveh desetletij, ko so trše pejsaže presekali mirni kitarski deli, petje Gatesa in roke v zraku.

Proti koncu so izvedli še starejšo Unholy Confessions ter nežnejšo Cosmic, seveda pa za sam konec ni manjkala 8-minutna epopeja A Little Piece of Heaven, ki velja za eno bolj himničnih njihovih uspešnic. "Imeli smo neverjeten večer, hvala vam in hvala za Luko Dončića. Lahko noč, radi vas imamo," so bile besede, s katerimi se je pevec po natanko stotih minutah koncerta zahvalil slovenski publiki in malce poduhovičil s pihanjem na dušo vsem ljubiteljem košarke in lige NBA.

Avenged Sevenfold tako na koncertu ponudijo na trenutke morda na prvo žogo "razglašeno" virtuoznost, ki pa jo križajo z udarnostjo ritem sekcije, impresivnimi kitarskimi solažami, skratka mešanico, ki bržčas pritegne tudi tiste, ki niso nujno "orto" oboževalci zasedbe. Ta se že krepkih petindvajset let trudi ponuditi nekaj drugačnega, kar ji dobro uspeva tudi zdaj, ko so člani že krepko zajadrali v štirideseta leta.

"Skupino sem pred leti videl na nekem tujem festivalu, seveda nisem smel manjkati zdaj, ko so prvič nastopili v Sloveniji. Križanke so dejansko pokale po šivih v fantastičnem vzdušju, saj so nam pričarali s svojimi metal simfonijami nekaj, kar znajo le oni. Nepredvidljivo, virtuozno ter polno energije in ameriške karizme. Upam, da še kdaj pridejo v Slovenijo," pa nam je po koncertu zaupal heavy metal pevec Matic Nareks, ki pripravlja samostojni album, najbolj pa smo si ga zapomnili po tem, da je stopil v čevlje pevca kultne Pomaranče ob njihovi 45-letnici.