Izvrstna Alanis navdušila številne Slovence

Kako dolgo in težko so oboževalci Alanis Morissette čakali, da pride v njim bližnje kraje, so najbrž občutili vsi tisti, ki se niso najbolj podvizali, da bi si zagotovili vstopnice, četudi drage, za njen koncert v italijanskem Codroipu, saj so pošle v rekordnem času, tako da je marsikdo verjetno ostal praznih rok. Alanis, ki je kariero pričela že sredi 80. let, uspeha ni doživela do tretjega albuma Jagged Little Pill, ki letos obeležuje 30-letnico, produciral pa ga je Glen Ballard, četudi je pred tem izdala že plošči Alanis in Now is the Time, a producent Leslie Howe (očitno) ni ustvaril prave formule, ki bi jo ponesla po svetu.

Tri dekade nazaj jo je torej pod okrilje vzela Madonnina založba Maverick, Alanis pa je naravnost eksplodirala na lestvicah, radijskih postajah, MTV-ju in seveda na koncertih. Od dvanajstih pesmi je bilo kar šest singlov, eden boljši kot drugi, od You Oughta Know, You Learn, Hand in my Pocket, Ironic, Head Over Feet, All I Really Want, v njih pa je spregovorila in razgalila predvsem sebe in svoje srce, od ljubezenskih prevar, izkušenj in težav, pa vse do zlorab in še česa. Postala je glasnica mladih deklet, ki so poleg njenih sporočilnih pesmi dobile tudi vzornico, ki jo je odlikoval še noro dober glas, obenem pa je veljala za pridno dekle, ki se drži daleč proč od ekscesov in pasti tipičnega rokenrol življenja.

Vila Manin, ki leži kakih 25 kilometrov stran od Palmanove, v majhni vasici Codroipo, je v zadnjih petnajstih letih gostila že vrhunska imena svetovne glasbene scene, od Iron Maiden, KISS, pa vse do Foo Fighters, Radiohead ter lani Nila Rodgersa in njegove skupine Chic. Idilično prizorišče je zadnja leta postalo bolj umirjeno, saj so koncerti večinoma sedeči, kot je bilo tudi tokrat, ko nas je nekolikanj presenetila tudi uvedba novitete, in sicer kar dragega plačljivega parkiranja na pokošenih jasah v okolici. Očitno so lokalne oblasti ugotovile, da gre za dobro priložnost za hiter zaslužek, sploh kadar se k njim usuje takšna masa ljudi, kot se je zgodilo tokrat.

Tudi najslabše vstopnice na zadnjih dveh tribunah, ki so bile prav tako blizu stotim evrom, so bile razprodane, določeni ljudje so sicer tudi stali, v zadnji tretjini ograjenega kompleksa, tisti, ki so posegli globlje v žepe, pa so sedeli v prvih štiridesetih vrstah t. i. GOLD (zlate) sekcije parterja, ki je bil najbližje odru in seveda tudi z najboljšim pogledom nanj.

Alanis je po akademski zamudi prišla na oder, potem ko smo lahko za uvod gledali nekaj novinarskih prispevkov o njeni karieri, odlomke intervjujev in podelitev nagrad. A smo jo najprej zaslišali, šele nato zagledali, saj je prvih nekaj verzov pesmi Hand in My Pocket zapela skrita v temi, dokler ni stopila pod žaromete in požela gromek aplavz. Takrat so jo zagledali tudi tisti precej oddaljeni od odra, ko se je pojavila na velikanskih ekranih ob obeh straneh odra. Alanis velja pohvaliti, da izgleda naravnost fantastično, fit in v odlični glasovni formi. Hkrati pa ji lahko čestitamo, da ponosno nosi svoje 'smejalne' gubice na obrazu in se očitno uspešno izogiba botoksu in lepotnim popravkom, četudi je imela v preteklosti resne težave z motnjami hranjenja.

Drugo pesem Right Through You so pospremile parole z dejstvi o spolnih in drugih zlorabah žensk in deklet, pri Hands Clean pa smo lahko prebrali nekaj zanimivih parol na temo enakosti in varstva planeta, v smislu "ne mi polomiti Zemlje" in podobno. Kar nekaj pesmi je oddelala nekako na hitro, saj je izvedla samo odlomke (A Man, Can't Not, Sorry To Myself, Everything), čeprav je resnično zažarela v vsem dobro poznanih skladbah, kot so Head Over Feet ali You Learn, ko je imela resne "Janis trenutke", ko je delovala kot hipijevka, ki žurira na Woodstocku, kliče dež ali pač tuli v luno. Luna je tudi sicer bila ponavljajoča se tema njenih animacij v ozadju, saj se tudi pričujoča turneja imenuje Triple Moon Tour, pohvaliti pa gre tudi dejstvo, da je kar nekajkrat poprijela za orglice ter dokazala, da jih obvladuje kot kak stari bluz roker.

Zvezdnica je tako glasovno naravnost briljirala, nekatere verze pesmi sicer nekoliko "zmomljala", a je vse tako dobro zapakirala ob očitnih vokalnih sposobnostih, da ji res ne gre ničesar zameriti, saj je bila večina ljudi v občinstvu preprosto očaranih. Drži, da se je zelo potrudila, četudi je nekaj pesmi, kot so npr. Rest, Mary Jane in Perfect, odpela v akustični različici, a so (morda prav zato), še bolje prišle do izraza.

Za finalni del osrednjega dela je prihranila (verjetno) največji hit Ironic, ko je na oder povabila italijanskega oboževalca, ki se je kljub slabi zmožnosti petja in izgovorjave hrabro držal in od blizu srečal svojo junakinjo, ki mu je podelila tudi objem, preden ga je spustila z odra. Kot zanimivost pa je velja omeniti, da je spremenila besedilo, da je "meet his beautiful wife" (srečala njegovo čudovito ženo, op. a.) spremenila v "meet his beautiful husband" (srečala njegovega čudovitega moža, op. a.) in tako ponudila bolj sodobno različico ironičnega besedila pesmi z ironičnim naslovom.

Sledile so še Are You Still Mad, All I Really Want, delno je skrajšala Sympathetic Character, za zadnjo pesem pa je prihranila eksplozivno You Oughta Know, ki jo je takrat namenila nekdanjemu tipu, v kateri mu očita marsikaj, hkrati pa je to pesem, ki je bila ameriški približek t. i. "girl power" gibanja, ki so ga takrat v Veliki Britaniji in tudi drugod "prodajale" Spice Girls.

V dodatku je postregla še z nežno Uninvited ter samemu koncu primerno Thank U ter se tako s pesmijo in tudi z besedami zahvalila vsem prisotnim, da so jo prišli poslušat na ta prelepi poletni večer, ki se je medtem iz prej peklenske vročine že prijetno ohladil. Zagotovo pa ob tako lepem in kvalitetnem koncertu, ob vrhunskem zvoku in izvedbi, ni bilo prav nikomur hladno pri srcu, saj je Alanis poskrbela za vrhunsko predstavo, ki bo marsikomu za vedno ostala v spominu.