Jean-Michel Jarre je album Oxygene najprej izdal v Franciji leta 1976, leto zatem pa je sledila mednarodna izdaja. Album je približal elektronsko glasbo svetovnemu občinstvu in Jarreja uveljavil kot eno od vodilnih osebnosti te glasbene zvrsti.
Album je bil posnet v kuhinji Jarrejevega takratnega pariškega stanovanja z osemkanalnim magnetofonom, doma narejeno mešalno mizo in manjšo zbirko sintetizatorjev in elektronskih instrumentov. Po svetu so prodali več kot 18 milijonov izvodov.
"Ko sem ustvaril Oxygene, sem delal neposredno z analognimi instrumenti in trakovi, zvok pa je imel svojo posebno globino, gibanje in življenje," se spominja Jarre. "Za to obletnico smo se vrnili k originalnim trakovom z namenom, da bi ohranili ta značaj, namesto da bi ga spremenili," je povedal po poročanju portala Louder.
Po pisanju portala bo Jarre novembra izdal tudi knjigo Machines: A History Of Electronic Music. Delo črpa iz njegove lastne zbirke elektronskih in elektroakustičnih instrumentov ter predstavlja 130 posebej za to priložnost fotografiranih strojev, ki sledijo več kot stoletju elektronske glasbe, od prvih elektrificiranih strojev z začetka 20. stoletja do algoritmov umetne inteligence.
Analogni sintetizatorji so elektronski glasbeni inštrumenti, ki zvok ustvarjajo s pomočjo električnih signalov in fizičnih komponent, kot so oscilatorji, filtri in ojačevalci, namesto z digitalnim procesiranjem. Za razliko od digitalnih inštrumentov, ki temeljijo na binarnih kodih, analogni sintetizatorji nudijo edinstveno toplino, bogastvo in nepredvidljivost zvoka, saj so občutljivi na temperaturne spremembe in druge fizikalne dejavnike, kar daje vsakemu posameznemu inštrumentu specifičen karakter.
Elektroakustična glasba je zvrst umetniške glasbe, ki se je razvila po drugi svetovni vojni in vključuje uporabo elektronskih tehnologij za manipulacijo zvoka. Ta slog združuje tradicionalne zvočne vire, kot so posnetki naravnih zvokov ali glasbil, z elektronsko obdelavo, kot so filtriranje, spreminjanje hitrosti predvajanja ali ustvarjanje povratnih zank. Pionirji te smeri so raziskovali, kako lahko tehnologija razširi meje človeškega sluha in ustvari povsem nove, prej neslišane zvočne pokrajine.
Snemanje na osemkanalni magnetofon pomeni, da je imel glasbenik na voljo osem ločenih sledi na magnetnem traku, na katere je lahko neodvisno posnel različne inštrumente ali glasove. V 70. letih je bila to pomembna omejitev, saj je glasbenika prisilila k ustvarjalnosti pri načrtovanju aranžmaja, saj ni bilo mogoče dodajati neomejenega števila posnetkov kot pri današnji digitalni tehnologiji. Glasbenik je moral pogosto 'zmešati' več inštrumentov na eno sled, da je sprostil prostor za nove, kar je zahtevalo natančno predvidevanje končne zvočne podobe.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.