Jernej Zoran: Človek, zaupaj predvsem sebi

Dolenjski glasbenik in avtor Jernej Zoran se je po enoletnem ustvarjalnem premoru vrnil s singlom Oprostite (to ni moj svet). Četudi iz njegovih del ponavadi zeva optimizem in ljubezenske tematike, je tokrat ubral bolj resne note, saj se je neposredno odzval na dogajanje v zadnjih mesecih, tako doma kot v svetu.

"Gledam, spremljam, opazujem. Smo v čudnih časih, zato je toliko bolj pomembno, da vsak posameznik vklopi filtre in v poplavi takšnih in drugačnih informacij loči zrna od plevela. In predvsem razmišlja s svojo glavo. Kakor koli že, za še tako temno nočjo vedno pride jutro. Tudi to obdobje ni izjema. Medtem pa krepimo svojo srčnost, negujmo odnose, dihajmo globoko in poskrbimo za zdravje tudi na telesni ravni," je povedal Jernej, ki nam je še več razložil v spodnjem klepetu.

Vračaš se po enoletnem premoru, kaj se je dogajalo vmes, je bila koronska kriza razlog za tvojo vrnitev, te je ustvarjalno spodbudila? 

V zadnjih osmih letih sem izdal pet samostojnih albumov, kar je kar precejšen ustvarjalni zalogaj po vseh merilih. Vedno se trudim ohranjati svežino in nove projekte zapeljati vsaj nekaj odstotkov v drugo smer kot prejšnje. Svoje so naredile še okoliščine v zasebnem življenju, poleg tega sem se 

v spomladanskem "lockdownu" popolnoma prepustil toku, še bolj zavestno upočasnil življenje. Vsi dejavniki so se nekako zlili v ustvarjalni predah. Sicer sem tu in tam v telefon zabeležil kakšno idejo, kakšno zanimivo brenkanje, ampak zadev nisem razvijal naprej. Družbene razmere v zadnjih mesecih so me spodbudile, da se je kreativna muza aktivirala prej.

Oprostite (to ni moj svet) je tvoj neposredni komentar na trenutno dogajanje. Se ti zdi, da je tovrstnih pozivov in umetniških izlivov premalo, glede na očitno resnost situacije?

Absolutno premalo. Večkrat pravim, da je poslanstvo glasbenika tudi opozarjati, ne samo zabavati. Kdaj, če ne zdaj? 

Meniš, da ljudje znajo ločevati zrno od plevela, ko gre za poplavo informacij ali je precej lažje slepo slediti, kot pa razmišljati s svojo glavo?

Prestrašenega človeka je lažje voditi. Seveda je vedno lažje slediti. Ustrojeni smo tako, da se v čredi počutimo varneje, čeprav lahko ta čreda stopa tudi v prepad. Zgodovina je dokaz, da množica drugače misleče vedno najprej preganja, zatira. Nevtralizira, če uporabim sodobnejši izraz. 

Komu gre torej zaupati, vladi, stroki, spletnim vseznalcem, protestnikom ali lastni pameti?

V prvi vrsti svojim lastnim občutkom in pameti. Kajti vsaka komunikacija je v svojem bistvu manipulacija. Vlade pridejo in gredo, stroka se trenutno zdi preveč v primežu aktualne politične sprege, kar ji krni verodostojnost. Pojavlja se neusklajenost. Spletnih vedežev ne bo nikoli manjkalo. Zato: človek, zaupaj predvsem sebi.

Nekateri ljudje so v teh časih na novo odkrili odnose znotraj lastnih družin, pri tistih, ki so jim najbližje. Je bil potreben tak "reality check", da so soočimo sami s seboj in da odkrijemo, kaj je tisto, kar zares šteje v življenju?

Edina stalnica v življenju je sprememba. Spomladi smo prečesavali odnose, svoje vloge, se privajali "novemu nenormalnemu", se nemara spraševali o svojem mestu na planetu. Poleti se je kolesje sprostilo in znova zagnalo. Spet smo na starih tirnicah. Spet živimo hitro. Ampak – tako z lahkoto in tako hitro, kot lahko z nami opravi narava, ne more nobena politika. Preverjeno in v zgodovini neštetokrat dokazano. Zemlja bo šla na koncu vedno svojo pot. Zavejmo in zavedajmo se tega! Smo neznatni drobec prahu v brezmejnem vesolju. Na našem planetu je vse zgolj začasno, mi pa se vedemo, kot da bomo za vedno tu. Smo samo gostje. Zato izkoristimo vsak dan – vabijo nas sonce, voda, zrak, svoboda, je bil slogan v nekih drugih časih, ne? 

Meniš, da bomo iz vsega izšli močnejši ali bo cena, ki jo bomo plačali, visoka in neusmiljena?

Na koncu je vedno vse dobro. Ker če še ni dobro, pomeni, da še ni konec. Kar ne ubije, krepi. Posameznik, razvijaj svojo osebno moč. Tako se bo krepila tudi družba. Ceno sicer že plačujemo – je in bo nepredstavljivo visoka ter dolgotrajna. Razgalila se je vsa beda skoraj tridesetletnega zanemarjanja (da ne rečem še česa drugega) zdravstvenega sistema. Številni poklici utegnejo za vedno izginiti, ker "se jih ne bo splačalo oživljati", kot je bilo slišati. Zadnjič sem zasledil, da nameravajo dati sto tisočakov za vatikansko smreko. Kaj, če bi ta denar razdelili, recimo, medicinskim sestram? Koliko ljudi bo kolateralna škoda trenutnega dogajanja – zdravstveno, eksistenčno, psihološko?

Vseeno pa se zdi, da ostajaš optimist, praviš, da moramo poskrbeti vsak zase, kaj bi se morali iz vsega skupaj naučiti? 

Vse bo minilo, vse krivulje se bodo izravnale, vse bo dobro. Samo ne še takoj. Si bomo pa zapomnili, kako je kdo ravnal in komuniciral z nami v tem obdobju. 

Kako gledaš naprej, meniš, da bo 2021 boljše kot 2020?

Da, vsekakor. Druge možnosti ni(ma)!