ARIANA GRANDE, MILEY CYRUS & LANA DEL REY – Don’t Call Me Angel
Resno računati na to, da bo ves svet naenkrat fanatično žejen, če bi se nekdo odločil zmešati kokakoli, pepsi in cockto, ne gre. Vse drugače je, če v koktajl skupaj zmehurčkamo Ariano Grande, Miley Cyrus in Lano Del Rey. Seveda ob tej drzni in za lestvice priljubljenosti ubijalski kombinaciji ne smemo pozabiti na eno samcato odločilno komponento. Komad, ki ga namenjamo omenjenemu pevskemu trojčku, mora nujno pricurljati iz Arianine pipice. Producenti prihajajoče filmske gigauspešnice Charlie’s Angels kakopak niso začetniki, zato so žeton najvišje vrednosti postavili na vedno donosno švedsko obrtno zadrugo, ki je v zadnjem obdobju ustvarjalno podpirala Ariano, medtem ko Cyrusovo in Del Reyjevo manj ali pa sploh ne. Ilya Salmanzadeh in najbogatejši glasbeni ustvarjalec Max Martin sta nekaj malega pomoči pri gradji te velike pop uspešnice poiskala pri mladi finski avtorici in pevki Almi ter pri ameriškem skladatelju Savanu Kotechi. Skladno z naslovom torej – res je bolje vedeti, da navzven ljubke, navznoter pa marketinško preštudirane in agresivno izvedene popevčice niso poslali angeli. Čeprav. Ariana Grande blesti z glasom, Miley Cyrus (malo za zraven) pozira, Lana Del Rey je pa res angelska. Uživajmo skupaj – tako kot nas je šest milijonov tistih, ki smo v prvih osmih urah po objavi tega videa, s klikom zalomastili na povezavo.
ocena: 4
GUŠTI – Še zorijo jagode
Simpl! Gušti ne komplicira. Vsi komadi iz njegove zadnje, recimo ji povsem solo serije, so taktično direktni. An ban, pet podgan in prec na tobogan! Tudi če v Še zorečih jagodah najdete več kot pet akordov, avtorjeva temeljna ideja ne izgubi čvrstosti. Izkušeni Gušti še tako pametno melodijo ovije v čudovito zvočnost, ki je za našo sceno pohvalno napredna. Pozorno poslušajte, na primer, uvod. Začetno nekaj hupa, zatem se oglasi v pop milino stlačen zven rokovske kitare. Song se nato preseli na ritmični prehitevalni pas – in Jagode nas že imajo pod nadzorom. Občudujem Guštijevo spretnost. Že od nekdaj. Že od njegove Male nimfomanke dalje. Bežigrajčan ima dar kot le redko kdo. Pa saj ga ima tudi režiser spota Dejan Babošek. Naj pojasnim predvsem gledalkam, ta režiser je v resnici avtopralničar, ki se pojavi na 3:07. Aha! No. Pa vendar se najde ena stvar, ki jo moram skritizirati. Res? Tole. Dragi režiser, ne sili Guštija na plesišče! Naj plešejo mladenke, lahko plešejo tudi kamere, naj miga scena, kar koli pač že. Gušti pa naj miruje, kot to počno vsi veliki šefi. Za drugič, pač. Dober komad, v redu spot – vesel za prikupen, kakovosten in uporaben prispevek v slovensko pop zakladnico. Čestitke štabu. Jagodni refren mi nikakor noče, noče iz glave – saj sem vedel. Haha. Lepo in smešno.
Ocena: 4
KERO KERO BONITO – When the Fires Come
Kero Kero Bonito je londonski pop trio, ki se mu pogosto malce kravžlja. Odštekani so kot kolektiv, tako po videzu oziroma modnem stilu kot tudi po songih, ki po pravilu vsebujejo zavidljiv japonski pridih. Natančneje gre za vpliv tako imenovanega city popa, kot imenujemo blago histerično zveneče tokijske popularne najstniške napeve. To esenco v izrazu Kero Kero Bonito najbolj nazorno izpostavlja glas, bolje glasek pevke Sarah Midori Perry, ki izhaja iz britansko-japonske družine. Že dvakrat sem šel na njihov koncert. Prvič je šlo za plastično udaren, a še zelo ukalupljen popevkarski izpad. Predstava Kero Kero Bonito je bila nadvse izvirna in zabavna. Leto kasneje pa so svoj nastop usmerili v komaj kontrolirano rejv zabavo, kjer je vse skakalo in tulilo in norelo – mislim, na odru so do maksimuma blazneli Kero Kero Bonito, pod odrom pa smo se obiskovalci le debelo spogledovali, češ, kaj se pa tile sploh gredo, hm? Po novem kaže, da so jih tistikrat prežvečene nore gobe nekako izpustile. Reklo bi se, da so jih spustile nazaj med aktualne probleme. Tale skladbica njihove zveste navijače svari, da je treba kaj hitro pristopiti h globalni gasilni vaji in urediti tako razmere v tleči Amazoniji kot tudi drugje, kjer se packa in svinja, namesto da bi se zavzeto skrbelo za vse, kar nam ponuja narava. Če so vas prepričali, so Kero Kero Bonito znova naredili nekaj pohvalno treznega.
Ocena: 3
ŠPELA CESAR – Ostani
Dani položaj zahteva dve pojasnili. Eno se nanaša na golo dejstvo, da v besedilih slovenskih popevkarjev, pa tudi rokerjev, posebej romantičnih ali pa izrazito razvratnih zgodb iz hotelov ne bomo zaznali prav zlahka. Razlog je preprost. Ko so slovenski glasbeniki na turneji, ti ne prenočujejo v hotelih, pač pa doma. Nekateri kar pri svojih mamah. Tako pač je. Naš teritorij je potovalno lahko obvladljiv. To je eno. Drugo pa je naslednje. Naj dejanske poti ali potovanja slovenskih glasbenikov ostajajo na pizzicato platformi, a tudi take mini relacije iskremu pesniku ponujajo dovolj navdiha. V to ne dvomim. Toda. V tričetrt slovenskih pop komadih so opisovani plaho čuteči prijemi in pogledi – tega sem se pa že močno prenajedel! In še kar mi jih strežejo. Nov primer je ta. Ostani. Prav. Bom ostal. Kaj se zgodi? Že je tu nova doza cicibanske naivnosti. Takoj: spustim/ulovim, v laseh/dlaneh ipd. Jejžeš. A res ne gre drugače. In to kljub temu da še nismo niti v 39. sekundi sicer melodijsko nič kaj moteče nove pesmi Špele Cesar. Grrrr! Ta post-Nina-Pušlar-nič-od-nič-v-verzih efekt me pogreva do besa. Drage moje (povečini Novomeščanke), pa komu vendar pojete te svoje popevčice. Komu? Balonom, oblakom, morda hologramom? Nerealno razkuhanim songovskim pripovedim pač ne verjamem, pika. Dolenjci, pa kje ste vi? Prosim posredujte, in to nemudoma.
Ocena: 2
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.