Justin Bieber in njegov poseben tip samozavesti

Justin Bieber se v sedmo stvari loteva nekolikanj drugače. Drugače glasbeno, drugače tudi logistično. Nekdanji najstniški superzvezdnik je album Swag izdal, kot se reče, nenadoma, brez vnaprejšnje dolgotrajne medijske akcije. Delo Swag pevca in avtorja postavlja v novo sonično perspektivo. Med skupno enaindvajsetimi songi je največ mirnih, baladnih. Pogosto so ravno ti komadi oblikovani, kot veleva Bieberjev značilni vzorec, razvit že pred desetletjem. S tem spomnim na zimzelenko No Sense, predstavljeno vštric Bieberjeve četrte izdaje Purpose. Se pravi, polbalade, zasnovane na kombinirani spremljavi: bodisi akustična kitara bodisi rhodes električni klavir, ki se jima pogosto pridruži upočasnjen deep-house beat z veliko prostora za vokalne manevre, pri čemer je ta nato zapolnjen z vzdušjem, ki pritiče mlajšim soularjem, še posebej tistim, navdahnjenim z glasbo iz osemdesetih. Najboljše nove Bieberjeve tri iz tega skopa so: Butterflies, Dadz Love in pro-bluesovska Devotion. Gostujoči pripovedovalec Druski, sicer komik, svojega vrstnika Justina med drugim spodbudno nagovori, češ, ti imaš črnsko dušo, čeprav si belopolt. Kompliment Bieberja dodatno motivira, vsaj ko gre za pevske manevre na tem albumu. Delno podrejena nebeški breztežnosti po vzoru traperskega prvaka Travisa Scotta je tudi izvrstna naslovna pesem. Kot manj ekspeditivnega, manj doslednega Bieberja lahko ocenimo, če se zapičimo v zapete verze, ki spremljajo pevčeva občutja v intervalu minulih štirih let. Kanadčan v tem obdobju ni predstavljal nove glasbe, uživati pa je začel kot starš. Lirično je Swag povsem na ravni traperskega diskurza, ki praviloma prežvekuje marsikaj intenzivno, a pove zelo malo. Prva polovica songovskega zamaha je občutno boljša, z več dinamike v primerjavi z drugo. A če se zgodba albuma Swag naveže na Bieberjev predhodni Justice, potem je tudi to logično in razumljivo. Ob tem toliko bolj izstopi razlika med ostanki izpred nekaj let in skladbami, ustvarjenimi v zadnjem letu in pol. Uvodna All I Can Take in pozneje še First Place spomnita na Chrisa Browna, blizu viba slednjega je tudi song 405. Flamenko sledi, ki jih slišimo v hitični Yukon, zadišijo po Miamiju. Justin Bieber pohvalno vse raje jadra tja nekam po svoje.